Mestna srečanja in dogodivščine

Zadnja leta nas razveseljujejo dobre letine stripov za otroke in mulce, med katere lahko nedvomno štejemo tudi prevode stripov o deklici Hildi britanskega striparja Luka Pearsona. Ta je ustvaril pravo uspešnico, priljubljeno tako med kritiki kot med bralci, Netflix pa je po njej celo posnel serijo. Pri nas je pravkar izšla tretja knjiga o Hildinih dogodivščinah, napoveduje pa se tudi že četrta, Hilda in črni pes; prvi dve, Hilda in trol in Hilda in polnočni velikan sta tudi med domačimi bralci in kritiki naleteli na dober odziv – sta prejemnici znaka za kakovost zlata hruška, Hilda in polnočni velikan pa je bila tudi med nominirankami za nagrado zlatirepec v kategoriji »Najboljši prevedeni strip za otroke«. 

Glavna junakinja, deklica z modrimi lasmi (barva njenih las je tudi edino, kar me je v stripu zmotilo, ker je sijoča modra v laku na naslovnici v prevelikem kontrastu z nekakšno ubito zeleno iz notranjosti knjige) v rdečih škornjih in s črno baretko, je po duši pustolovka, ki rada »kolovrati naokoli«. Dokler je z mamo živela sredi narave, med vršaci in gozdovi, ki spominjajo na pokrajino severa Evrope (se pravi v prvih dveh knjigah), s tem ni bilo težav, ko pa se znajdeta v mestu Trolberg, mama nad hčerinimi potepuško-raziskovalnimi ekspedicijami ni več najbolj navdušena –kdo ve kaj vse namreč v mestni goščavi lahko preži na majhne deklice. Ko po Hildo pridejo novi sošolci, mama vendarle popusti in ji dovoli, da gre z njimi ven, a izkaže se, da morda niso ravno družba, kakršno bi si Hildina (ali pravzaprav katerakoli) mama želela za svojo hčer. Sicer poznajo nekaj dobrih skrivnih kotičkov, a njihove ideje o zabavi so včasih zgrešene in vključujejo zafrkavanje naključnih stanovalcev in kamenjanje ptičev … Prav ob takšni neslavni priložnosti Hilda spozna velikega govorečega ptiča (kar ni v Hildinem svetu seveda nič presenetljivega, saj v njem ob povsem običajnih ljudeh bivajo tudi fantastična bitja, kot so troli in solni levi, no, pravzaprav je tudi njen hišni ljubljenček Štibeljc nenavadno bitjece, ki spominja na mešanico kužka in srnjačka – recimo). Skratka, ptič je dobil buško in deloma izgubil spomin, kar vključuje tudi izgubo sposobnosti letenja. Hildo, ki se je, nova v mestu, seveda izgubila, ptič spremlja domov oziroma v smeri, kjer Hilda misli, da je njen dom, doma (v nasprotni smeri!) pa se Hildina mama vse bolj zaskrbljena sprašuje, kod hodi njen otrok. Da ne bom prepodrobna – sledi majhna komedija zmešnjav, ki vključuje tudi povrnitev spomina, parado, ki je pravzaprav nastala po pomoti, in srečno snidenje. Na akcijskem nivoju strip vključuje vse elemente, ki so potrebni za dobro zgodbo: skrivnostnost, (pričakovano) nepričakovana bitja, kanček strahu, napetost in tudi majčkeno zabavnosti. Hilda in ptičja parada pa premore še nekaj drugih nivojev ali elementov: odnos med mamo in hčerjo in skrb ene za drugo ter kontrast med preživljanjem otroštva v naravi in v mestu, s poudarkom na tem, kaj vse lahko otroku da svobodno gibanje v naravi: izostren pogled na svet, naklonjenost do živali / živih bitij in samostojnost, kar vse pride prav tudi za življenje v mestu. Hilda pa sporoča še nekaj – kdor je naklonjen pustolovščinam, radoveden, pogumen in odprtega duha, jih bo našel v naravi ali v mestu oziroma bodo pustolovščine prej ko slej kjerkoli našle njega. 

Stripi o Hildi vključujejo ravno prav kompleksne dogodivščine, da jim otroci, tudi tisti, ki še ne znajo brati sami, so pa že deklarirani ljubitelji stripov, z lahkoto sledijo. Dogajanje je tudi likovno ravno prav odmerjeno, sličice niso pregoste oziroma prepolne, enako pa velja tudi za barve, saj se izmenjujejo predvsem opečnato rdeča oziroma oranžna, rjava, črna in nekakšna hladna zelena; predvsem oranžna-opečnato rdeča je posrečeno izbrana, saj skoraj hkrati narekuje napetost, pričakovanje in zavetno toplino. Hilda in ptičja parada je torej všečen, tudi lepo oblikovan strip – všečen na dober, ne prijazno sladkast način.