Mestna srečanja in dogodivščine

Luke Pearson: Hilda in ptičja parada. Prevod: Boštjan Gorenc. Didakta, 2022

Gaja Kos

Zadnja leta nas razveseljujejo dobre letine stripov za otroke in mulce, med katere lahko nedvomno štejemo tudi prevode stripov o deklici Hildi britanskega striparja Luka Pearsona. Ta je ustvaril pravo uspešnico, priljubljeno tako med kritiki kot med bralci, Netflix pa je po njej celo posnel serijo. Pri nas je pravkar izšla tretja knjiga o Hildinih dogodivščinah, napoveduje pa se tudi že četrta, Hilda in črni pes; prvi dve, Hilda in trol in Hilda in polnočni velikan sta tudi med domačimi bralci in kritiki naleteli na dober odziv – sta prejemnici znaka za kakovost zlata hruška, Hilda in polnočni velikan pa je bila tudi med nominirankami za nagrado zlatirepec v kategoriji »Najboljši prevedeni strip za otroke«. 

Glavna junakinja, deklica z modrimi lasmi (barva njenih las je tudi edino, kar me je v stripu zmotilo, ker je sijoča modra v laku na naslovnici v prevelikem kontrastu z nekakšno ubito zeleno iz notranjosti knjige) v rdečih škornjih in s črno baretko, je po duši pustolovka, ki rada »kolovrati naokoli«. Dokler je z mamo živela sredi narave, med vršaci in gozdovi, ki spominjajo na pokrajino severa Evrope (se pravi v prvih dveh knjigah), s tem ni bilo težav, ko pa se znajdeta v mestu Trolberg, mama nad hčerinimi potepuško-raziskovalnimi ekspedicijami ni več najbolj navdušena –kdo ve kaj vse namreč v mestni goščavi lahko preži na majhne deklice. Ko po Hildo pridejo novi sošolci, mama vendarle popusti in ji dovoli, da gre z njimi ven, a izkaže se, da morda niso ravno družba, kakršno bi si Hildina (ali pravzaprav katerakoli) mama želela za svojo hčer. Sicer poznajo nekaj dobrih skrivnih kotičkov, a njihove ideje o zabavi so včasih zgrešene in vključujejo zafrkavanje naključnih stanovalcev in kamenjanje ptičev … Prav ob takšni neslavni priložnosti Hilda spozna velikega govorečega ptiča (kar ni v Hildinem svetu seveda nič presenetljivega, saj v njem ob povsem običajnih ljudeh bivajo tudi fantastična bitja, kot so troli in solni levi, no, pravzaprav je tudi njen hišni ljubljenček Štibeljc nenavadno bitjece, ki spominja na mešanico kužka in srnjačka – recimo). Skratka, ptič je dobil buško in deloma izgubil spomin, kar vključuje tudi izgubo sposobnosti letenja. Hildo, ki se je, nova v mestu, seveda izgubila, ptič spremlja domov oziroma v smeri, kjer Hilda misli, da je njen dom, doma (v nasprotni smeri!) pa se Hildina mama vse bolj zaskrbljena sprašuje, kod hodi njen otrok. Da ne bom prepodrobna – sledi majhna komedija zmešnjav, ki vključuje tudi povrnitev spomina, parado, ki je pravzaprav nastala po pomoti, in srečno snidenje. Na akcijskem nivoju strip vključuje vse elemente, ki so potrebni za dobro zgodbo: skrivnostnost, (pričakovano) nepričakovana bitja, kanček strahu, napetost in tudi majčkeno zabavnosti. Hilda in ptičja parada pa premore še nekaj drugih nivojev ali elementov: odnos med mamo in hčerjo in skrb ene za drugo ter kontrast med preživljanjem otroštva v naravi in v mestu, s poudarkom na tem, kaj vse lahko otroku da svobodno gibanje v naravi: izostren pogled na svet, naklonjenost do živali / živih bitij in samostojnost, kar vse pride prav tudi za življenje v mestu. Hilda pa sporoča še nekaj – kdor je naklonjen pustolovščinam, radoveden, pogumen in odprtega duha, jih bo našel v naravi ali v mestu oziroma bodo pustolovščine prej ko slej kjerkoli našle njega. 

Stripi o Hildi vključujejo ravno prav kompleksne dogodivščine, da jim otroci, tudi tisti, ki še ne znajo brati sami, so pa že deklarirani ljubitelji stripov, z lahkoto sledijo. Dogajanje je tudi likovno ravno prav odmerjeno, sličice niso pregoste oziroma prepolne, enako pa velja tudi za barve, saj se izmenjujejo predvsem opečnato rdeča oziroma oranžna, rjava, črna in nekakšna hladna zelena; predvsem oranžna-opečnato rdeča je posrečeno izbrana, saj skoraj hkrati narekuje napetost, pričakovanje in zavetno toplino. Hilda in ptičja parada je torej všečen, tudi lepo oblikovan strip – všečen na dober, ne prijazno sladkast način. 

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Več obrazov ene zgodbe

    Gaja Kos

    Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena …

  • Za koliko deklic in koliko medvedov je prostora v Puhljevem gozdu?

    Gaja Kos

    Podnaslov knjige, ki ne skopari z besedami (»O naplavljeni deklici, enajstih sinovih, sakramejnski strejli, Matildi, medvedu, superovačih, teti Idalik, grompoku, duhovih in vasici«), vsekakor zbudi bralčevo radovednost, saj nakazuje v smer celega kupa možnih zapletov in razpletov, skratka super živahnega dogajanja. In slednje tudi res dobimo.

  • Zabaven žanrski hibrid

    Gaja Kos

    »Pod lasmi imam glavo, v njej so misli, spodaj pa so še vsi drugi deli deklice.« Že po takšni predstavitvi je jasno, da Mina razmišlja po svoje. Zna biti pa tudi kot vse druge deklice (ali dečki) – je ljubiteljica stripov, še posebej Čudomačke, v šoli so ji najljubši odmori, tekanje po igrišču in izmenjevanje sporočil z najboljšo prijateljico Nežo.

Izdelava: Pika vejica