Kremna juha, novi copati in razne kumare

»[H]otel sem napisati mojstrovino / toda nastala je morska kumara«, v zadnji pesmi impozantne knjige 2021 ugotavlja Iztok Osojnik, naš najbolj divji pesnik. S tem se ne bi mogla ravno strinjati – saj ne, da imam kaj proti morskim kumaram, toda ta pesniški statement na več kot 900 straneh je pravo doživetje, ne pa cevasta morska žverca iz skupine brizgačev. Z njo (s knjigo, namreč) bosta bralec ali bralka preživela lep kos časa, tovorila jo bosta iz spalnice na balkon, pa vmes malo v dnevno sobo, pa potem morda še na kakšno vožnjo, na kavo ali sprehod, pa se še kar ne bo končala ali vdala. Njena energija je veličastna, ne jenja in ne popušča, kot zapiše Osojnik v eni izmed pesmi: »publiko si je treba polastit« – in točno to tudi naredi. Kdo piker bi lahko zanjo rekel podobno, kot je o Cantos Ezre Pounda pripomnil Charles Bukowski (če parafraziram: sem in tja sem nosil Cantos in Ezra mi je pomagal okrepiti vsaj roke, če že ne možganov), kdo bolj živčen bi jo lahko uporabil kot papirno orožje, sama pa sem jo potrpežljivo in vztrajno doživljala v vsej njeni kumarosti. Kolikor nam je znano Osojnikovo ustvarjanje, to sicer verjetno ni njegov opus magnum, že samo z naslovom nam jasno sporoča, da gre pač za leto 2021. 

Naslov (skoraj) vseh pesmi je isti, in sicer znak za neskončnost, kar že veliko pove o samem pesniškem izrekanju, ki se nikoli ne konča, ki nima zadnje postaje, pa tudi o pesnikovem načinu pisanja, ki se ne ozira na urne kazalce in števce znakov s presledki v Wordu. Pesnik izvaja lupinge, drvi po avtocesti in se peha v klanec, in to tako intenzivno, da pesniški govorec na strani 473 (le malo čez polovico knjige!) prizna »in šele ogrevam se! / pa sem že skurjen«, a nikakor mu ne smemo verjeti, saj bralstvo najraje preizkuša, skromnih 57 strani kasneje pripomni »preveč je preveč / seveda pa nikoli ni preveč«, potem pa šele na 898. strani zajame sapo in si reče »toda ne pretiravajmo / ustavi se, osojnik«, no, ustavi pa se potem pri 909. Ta lok, ki se zariše med stranmi, je odličen pokazatelj kondicije pesniškega govorca, ki zna biti samokritičen in se iz sebe tudi ponorčevati, a se res ne misli ustavljati zaradi nekih zunanjih dejavnikov. Sploh ne preseneča, da se v pesmih pogosto pojavljajo glagoli vrenja, zlivanja čez rob in podobno. Poezije pač ne gre omejevati v nekakšne strani v knjigi, ampak bruha ven iz vrelca, teče iz pesnika »kot izcedek pri nahodu iz nosa«. Če kdo, potem Osojnik na vsakem koraku demitizira pisanje poezije in s tem očara beroče, ki začnejo spet verjeti v mit, le malo drugačen. Raje ne bom naštevala, kdo vse se v pesmih pojavi, od pisateljev in pesnikov do filozofov in še koga, tako tujih kot domačih, živih in preminulih, resničnih in izmišljenih oseb, skozi knjigo se valijo prave množice, topotajo in kričijo, včasih kaj zrecitirajo ali zagodrnjajo, vseskozi pa so prisotne, govorec se poheca, da tako poveča »kozmopolitskost pesmi«, on bo že vedel. Tudi vsebinsko bi bilo laže napisati, česa v knjigi ni, kot kaj v knjigi je, od sanj in potovanj do razmišljanj, protestov in provokacij. Osnova pesmi so dnevniški zapisi za celo leto, ki sicer niso datirani, a iz njih lahko razberemo minevanje časa, govorec omenja, kako se je odpravil na festival, kako je šel k mehaniku ali si kupil zobno pasto in tako dalje in tako naprej. V to osnovo pa se vpenja širša tema pisanja – ogromno pesmi se začne s komentarjem o lastnem obstoju ali nastajanju (»začnimo recimo to mojstrsko pesem z besedo žminj«, »no, pa je šla po vodi / v načrtu sem imel kvalitetno pesem«, »predvidevam / da mi bo to, da odrežem zadnji del pesmi / prineslo obilico uspeha«, »za predah bi bilo treba napisati še kakšno / kratko pesem ali aforizem«, »nič, včasih te pesem pusti na cedilu«, »kaj! samo tri pesmi to jutro / in nobena ni haiku«, »prebil sem se čez prvi dve vrstici / in pesem zdaj drhti kot elektrificirana žolica na vibratorju«). Na neki točki se zazdi, kot da je pesem vreme, ki ga vsako jutro na hitro preverimo skozi okno – ta vseprisotnost pisanja govorca in s tem knjigo močno prežema. Govorec se sprašuje, kaj je naloga pesnika, med pisanjem ga muči celo nespečnost, obenem pa zapiše, da je od besed odvisen »kot osel od osata«. Jezi se, ker bi moral na neki okrogli mizi pojasniti, kaj je pesem, »saj vendar nisem jacques prévert niti riba faronika / niti partibrejker«, se pa bralec nekje na polovici z njim počuti že čisto domače, ko se spotika v novih copatih. Zato je kar nenavadno, ko naletimo na govorčev dvom o refleksiji in odzivih na njegovo delo, nenehno se sprašuje, ali bo to sploh kdo bral: »objavi to zdaj / vpije nekaj v meni / in na knjižni stelaži že vidim zbrano delo iz leta 2021 / in v odzivih pričakovani molk«. Lahko bi vedel, da so bralci poezije najbolj zvesti, če že niso najštevilnejši, je pa to res korekten dvom v sili razmer, ko je država od znotraj razpadala in so se za nekaj časa zaprle celo knjigarne in knjižnice. 

Naposled sem se prebila do teme, ki je knjigo verjetno »navdihnila« ali pa vsaj spodbudila njen nastanek – politične situacije v času epidemije. Že leta 2020 je Osojnik izdal knjigo z naslovom Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije, potem pa je sledilo še kar nekaj dolgih mesecev »manipuliranja teles državljanov za nezakonite politične interese«, kot zapiše v eni izmed pesmi. 2021 je tako tudi kronika neke politike, in čeprav ugotavlja, da je težko pisati poezijo v času pogrezanja v mračni totalitarizem, mu uspevajo prav humorni in pikri komentarji. »neonacizem se gosti kot kremna juha / zdrži fant, sem si rekel«, preberemo nekje na začetku knjige, komentira absurdnost policijske ure (»tik pred policijsko uro mi je še uspelo / kupiti obločnico in zajlo za zadnjo bremzo«), opisuje posamezne vladne osebnosti, zapadanje skrajnim politikam (»nama je veleblagovnica / okrajšava od narodni magacin / nekoč smo imeli tudi veletekstil in kemofarmo // zdaj imamo neonacizem«) in predlaga, »naj se tip vrže v dimnik trboveljske elektrarne«. V pesmi se večkrat vtaknejo policijske patrulje, ki stražijo, preganjajo ali nadzorujejo, pa četudi le v sanjah, to mezenje »brezsramnega nasilja mafijske oblasti« v vse pore zasebnega življenja je občutno. Zapiše precej verzov, ki v polnosti ubesedijo občutja v letu 2021, obenem pa pokaže, da poezija ne more in ne sme molčati in odvračati pogleda. Poziva k uporu in zapiše, da se niti za hip ne misli vdati malodušju, opozarja pa, da »imeti neko mnenje še ne napiše pesmi«. 

Kljub pogostemu pojavljanju družbenokritičnih komentarjev, pa tudi drugih motivov, sploh ljubezenskih in erotičnih, je največje breme te knjige njena rdeča nit. 2021 se namreč ne pusti zares zgrabiti za vrat, mota se okrog nog in šavsa v gležnje, kar ni nujno slabo niti ni nujno nenačrtno (govorec nas na neki točki zbode: »no, morda pa je le na delu kakšen vzorec, neviden jasno«), je pa precej naporno. Prav tako v nekaterih detajlih, ko bi lahko bila konsistentna, ni, recimo pri naslovih pesmi, ki so skoraj vsi enaki, razen pri dvanajstih, ki pa so razporejene po naključju in ne dajejo vtisa, da bi bile naslovljene s kakšnim posebnim namenom, da bi posebej izstopale ali govorile kaj drugega ali bolj ključnega, kar je škoda. Razne »zgodbe« se ne naplastijo ravno druga na drugo, temveč se porajajo z vsako stranjo znova, se ponavljajo, negirajo in prekrivajo. Res pa je, da se prav ta nekonsistentnost in razdrobljenost povezujeta z nezanesljivim (zafrkantskim, zajebantskim) pripovedovalcem oziroma pesniškim govorcem. Sploh ni nujno, da so pesmi napisane kronološko, Osojnik rad spodkopava lastne trditve in poraja dvome, nekje zapiše, da je že maj, potem pa čez nekaj strani spet beremo o zgodnji aprilski pomladi, tudi svoje pisanje vehementno opiše kot »zaleta, oklevajoče, z napakami, premori«, kar je spet daleč od resnice. Nekje namigne »ne zaupaj svojemu pesniku«, spet drugje pa priznava »s subjekti so težave / sploh z mojim«. Ne glede na utrjenost in strast bralca postane ta glede na količino in še razpršenost utrujen od same dolžine in mogočnosti knjige, kar pa je pa svoje tudi katarzično oziroma, še bolje, nujno za njeno razumevanje – izmučenost ob koncu namreč korespondira tudi z napornostjo naslovnega leta.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS