Cees Nooteboom – velikan evropske književnosti

Ko sem 11. februarja izvedel za smrt Ceesa Nootebooma (1933–2026), tega pomembnega evropskega pisatelja in meni tako ljubega avtorja, sem se takoj spomnil na devetdeseta leta, ko sem Andreju Blatniku na uredništvo Cankarjeve založbe prinesel roman Rituali in mu navdušeno pripovedoval o njem. In potem sva se hitro dogovorila, da za rubriko »Zadnja izmena« v reviji Literatura, ki jo je Andrej Blatnik dolga leta urejal, prevedem odlomek iz tega romana. Zdaj imam v rokah tisto številko Literature, 33, letnik 1994, v kateri je prevod izšel. Rumena barva, hrapave platnice, listam po reviji, na strani 58 je objavljen odlomek, ki ga – tako kot roman – uvajata dva citata. Prvi je iz Knjige o čaju K. Okakure: »Filozofija čaja […] je toliko moralna geometrija, kolikor določa naš občutek in razmerje do vesolja.« Avtor drugega citata je E. M. Cioran: »Ne biti rojen je nespodbitno najboljše stanje. Na žalost ni nikomur na voljo.«

Odlomek za Literaturo sem prevedel iz nemščine, to pa je imelo tudi neki smisel oziroma razlog, saj je bil Cees Nooteboom bolj cenjen v Nemčiji kot pa doma na Nizozemskem. Pisateljica Connie Palmen ima za to tudi razlago, in sicer meni, da bralci na Nizozemskem ne marajo, če je kak pisatelj »preveč« … Za Nooteboooma bi lahko rekli, da je za Nizozemce v svojem pisanju preveč intelektualen. Skratka, Nooteboom je v Nemčiji zaslovel v devetdesetih letih. V literarni oddaji Literarni kvartet na drugem programu nemške televizije je nemški literarni papež Marcel Reich-Ranicki leta 1991 navdušeno govoril o njegovem romanu Naslednja zgodba. To je pomenilo dokončno uveljavitev na nemški literarni sceni in nemška kritika ga je potem sprejela kot pomembnega avtorja ter poudarjala značilnosti in temelje njegovega dela, kot so potovanja, zgodovina in filozofija.

Roman Rituali je v slovenskem prevodu Tanje Mlaker (ki je pozneje prevajala še druga njegova dela) izšel v zbirki XX. stoletje leta 1996. Pri Cankarjevi založbi so izšla še štiri njegova dela, Nooteboom je bil gost literarnega festivala Literature sveta Fabula leta 2016, Vesna Milek pa je z njim pripravila dva intervjuja za Sobotno prilogo. Zaradi vsega tega lahko rečemo, da je bil Nooteboom tudi v Sloveniji (pri)znan avtor, tako pri bralcih kot tudi pri stanovskih kolegih.

Katera dela tega velikega evropskega avtorja bi torej morali (prvič ali ponovno) vzeti v roke slovenski bralci in bralke? In katera dela bi jim morali prihodnji slovenski prevodi še približati? Najprej mi pride na misel roman Naslednja zgodba, o kateri sem v poročilu o novitetah z nemškega knjižnega trga 12. decembra 1991 v Književnih listih časnika Delo napisal, da je pravzaprav ena najboljših in meni najljubših knjig, kar sem jih prebral v zadnjem času: na videz preprosta zgodba, dejansko pa kompleksno strukturirana proza, polna skrivnosti in ugank. Še posebej skrivnostna sta začetek in konec: Kako je mogoče, da se Herman Mussert zbudi v Lizboni, v sobi, ki mu je znana, čeprav živi v Amsterdamu in je tam tudi legel v posteljo? Je sanjsko, morda posmrtno potovanje v Lizbono samo obujanje spominov na ljubezensko avanturo z učiteljico – stanovsko prijateljico? V drugem delu knjige se potem Herman Mussert odpravi na potovanje z ladjo (spet v sanjah ali v resnici) iz Lizbone v Brazilijo – skupaj s šestimi sopotniki. Vsi potem pripovedujejo svoje življenjske zgodbe in zdi se, da lahko Mussert z lastno razreši vprašanja, ki se zastavljajo bralcu. Ladja tako simbolizira onstranstvo, podobno kot mitološke reke v grški mitologiji. Literarna kritika je še posebej poudarjala intertekstualnost tega dela: protagonist H. Mussert je namreč učitelj latinščine, ki je zanj najlepši in še vedno živ jezik. Predvsem Ovidijeve Metamorfoze so zanj delo, ki ga ima domala že za svojo biblijo in se po njem ravna. Poleg tega se navezuje na Sokrata in vprašanje nesmrtnosti iz Platonovega dialoga Fajdon (Mussertovi učenci ga imenujejo Sokrat), ko gre za delitev duše in telesa po smrti (čeprav je Mussert prepričan, da duša ostane na Zemlji, telo pa potuje po univerzumu …). Nooteboom je sam vedno poudarjal, da si izmed več možnosti vedno izberemo samo eno – in to je potem naše življenje. Življenje je torej ena sama zgodba, »naslednja zgodba« pa je mogoča samo po smrti.

Podoben oziroma še večji uspeh kot leta 1991 je dosegel Nooteboom potem še z romanom Rituali. Prva izdaja tega romana pri nemški založbi Suhrkamp iz leta 1984 je ostala bolj ali manj neopažena. Nizozemska izdaja je izšla štiri leta prej v Amsterdamu, z naslovom Rituelen. Nooteboomu je dokončno uveljavitev in uspeh prinesla šele druga izdaja pri založbi Suhrkamp iz leta 1993. S tema dvema knjigama in številnimi drugimi je postal Nooteboom sestavni del nemške kulture oziroma literarne scene. Poleg tega je dobro govoril nemško, Berlin je bil eno izmed mest, kjer je preživel največ časa. Pred padcem zidu je pisal zapiske, potem pa je napisal še roman o Berlinu z naslovom Vsi sveti.

V romanu Rituali Nooteboom pripoveduje zgodbo Innija Wintropa, ki ga zapusti žena, nato pa začne Wintrop svet okrog sebe doživljati intenzivneje in ga natančno opazovati. Tako pri ljudeh opaža rituale in obnašanja, ki naj bi življenju dala (navidezen) smisel. Roman je razdeljen na tri dele: »Intermezzo« (petdeseta leta), »Arnold Taads« (šestdeseta) in »Philip Taads« (sedemdeseta). Nooteboom v romanu na lahkoten in kramljajoč način združuje pesništvo in filozofijo, z vprašanji o življenju in smislu življenja pa poskuša prodreti v zakulisje našega vsakdanjika. Sam je povedal, da je Rituale pisal brez težav in da rokopisa skorajda ni popravljal. Roman je pisal tako, kakor da bi ga imel v spominu. To pa je bilo mogoče zato, ker ga je natančno pripravljal: delal je zapiske in veliko bral (v delu veliko izvemo o Amsterdamu v sedemdesetih letih).

Po nastanku Ritualov leta 1980 se je pri Nooteboomu začelo plodovito obdobje, ki je najprej prineslo izid romana Pesem o videzu in biti (Een lied von scheijn en wezen, 1981), leta 1982 pa je izšla novela z japonsko tematiko Mokusei!. Naslov dela je japonski izraz za Jupiter, torej največji planet v vesolju. Ima pa tudi druge pomene, simbolno lahko pomeni tudi usodo ali razodetje … V delih iz tistega časa se Nooteboom ukvarja s tematiko razmerja med resničnostjo in fikcijo. Zato ne preseneča, da se protagonist v romanu Pesem o videzu in biti sprašuje, ali ima ob vsem, kar se na svetu dogaja, fikcija sploh še smisel. Že v resničnosti se je težko znajti, zakaj bi morali potem s fikcijo stvari še dodatno zapletati? Pripovedovalcu lastni svet raste čez glavo, ob tem mu čez ramena v manuskript gleda še drugi pisatelj, ki hoče nenehno vedeti, kaj se bo z začeto zgodbo zgodilo, zato pripovedovalec rokopis raztrga. Vprašanja o smislu pripovedovanja je konec. Pesem o videzu in biti je pomembno delo zato, ker je to roman o pripovedovanju, moči fikcije. Nooteboom namreč v svojih romanih od umetnosti vselej zahteva, naj svoje neskončne možnosti izrabi za to, da bi pomagala resničnosti. Samo moč fantazije je tista, ki nam pomaga, da zdržimo na Zemlji.

Nooteboom je imel hišo v Amsterdamu, zime je običajno preživel na Menorki, približno deset let je živel tudi v Berlinu. Zase je trdil, da je njegovo življenje sestavljeno iz potovanj, torej vsega tega, kar je na potovanjih videl in doživel, ter iz tega, kako je vse to pozneje mogel upodobiti, izraziti z jezikom, delno tudi s fotografijami. Posebej velik vpliv na njegovo pisanje je imelo potovanje v Surinam leta 1957 – vplivalo je zlasti na roman Naslednja zgodba, ki je pravzaprav zgodba o večnem, absolutnem potovanju. Ta motiv najdemo že v Nooteboomovem prvencu z naslovom Philip in drugi (Philip en de anderen, 1955), ki ga je napisal pri zgolj triindvajsetih letih, ko po lastnih trditvah še ni videl veliko sveta. Za moto si je izbral Eluardov verz »Sanjam, da sanjam« ter metapripoved romantičnega gibanja o tem, da smo izgubili raj in da je resnična utemeljitev naše biti povrniti se vanj (kar seveda ni mogoče). Iskanje rajskega, neopisljivega, neizrečenega in neizrekljivega, iskanje resnice in absolutne lepote – vse to je značilnost Nooteboomovega dela vse od njegovega prvenca. Protagonist Philip potuje po Evropi in srečuje nenavadne ljudi, išče pa dekle s kitajskim obrazom, ki ga še nikoli ni videl, vendar ve, da obstaja. Nazadnje jo najde in kmalu zatem spet izgubi. Zgodba in motivika sta romantični, od zgodovinske romantike pa se razlikujeta po tem, da imata postmodernistične poteze, tako kot vsi Nooteboomovi romani.

Ob Nooteboomovem esejističnem in potopisnem delu (Berlinski zapiski, Kako postaneš Evropejec, V pomladi Taua, Vzhodna potovanja itd.) je treba omeniti še njegovo pesniško ustvarjalnost, ki je bila na začetku njegovega literarnega ustvarjanja v ospredju, pa tudi avtor sam se je imel v prvi vrsti za pesnika. Njegova prva pesniška zbirka Mrtvi iščejo hišo (De doden zoeken een huis) je izšla leta 1956, za njegov izbor pesmi med letoma 1970 in 1984 pa je značilno, da so objavljene v obratnem vrstnem redu glede na čas svojega nastanka, kajti Nooteboom je bil prepričan, da je bralcu treba najprej ponuditi nova besedila. Poglavitni motivi v Nooteboomovi liriki so fenomeni smrti, praznine, identitete in jezika.

Tako v pesniškem kot tudi v proznem delu, ki sem ga poskušal v grobih orisih začrtati, se čuti Nooteboomovo intenzivno ukvarjanje z upodabljajočimi umetnostmi (sam se je, tako kot njegova žena Simone, intenzivno ukvarjal tudi s fotografijo), zato so protagonisti v njegovih delih pogosto opazovalci. Z njimi nas Nooteboom očara in ničesar ne zakriva, z jezikom in filozofijo poskuša prej razkriti uganko našega bivanja. In to je tudi tisto, kar me pri Nooteboomu najbolj navdušuje in zaradi česar mi je tako ljub: Nooteboom ne piše klasičnih velikih zgodb, njegova dela pa zajemajo bistvo naše eksistence. Njegova proza pogosto deluje kot meditacija, razmišljanje, ne vodi je akcija, slog pa je umirjen, mestoma liričen in vedno z veliko simbolike. Še ena vrlina njegovih del pa je po mojem tale: njegovo pisanje je dokaz, da velike teme v literaturi ne morejo ponujati jasnih odgovorov.