Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo

Kot se glasi znani izrek angleško-irskega filozofa in državnika Edmunda Burka, je za zmago zla potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo. Take majhne stvari je točno ta ideja, zapakirana v kompaktno, učinkovito in presunljivo zgodovinsko novelo irske pisateljice Claire Keegan (1968), ki jo pri nas poznamo še po noveli Rejenka (prev. Maja Novak, Modrijan, 2015) in zbirki zgodb Čez modra polja (prev. Maja Novak, Modrijan, 2008). Če ostanemo še malo na Irskem – od tam prihaja tudi igralec Cillian Murphy (najbolj znan po seriji Peaky Blinders (2013–2022)), ki se je za knjigo Take majhne stvari tako navdušil, da je za filmsko adaptacijo uspel aktivirati utečeni producentski dvojec Bena Afflecka in Matta Damona. V zgodbo Takih majhnih stvari, ki so bile sicer nominirane tudi za bookerja, se poleg belgijskega režiserja Tima Mielantsa vpiše še belgijski direktor fotografije Frank van den Eeden, ki je med drugim zaznamoval podobo pretresljivega filma Blizu (Close, 2022) Lukasa Dhonta. Čeprav ni nujno, da se zvezdniške ekipe vedno dobro znajdejo na igrišču, gre v tem primeru za zgodbo o uspehu, začinjeno z nekaj zdravega humorja – kmalu po odličnem sprejemu filma so se namreč na družabnih omrežjih začeli pojavljati komentarji, da se trume oboževalcev Cilliana Murphyja zdaj nič hudega sluteč odpravljajo gledat ta žalostni neodvisni film o pralnicah sester magdalenk.

Čas za premislek

To je pa tudi vse, kar je glede Takih majhnih stvari humornega, saj gre za resno tematiko dolgoletnega nasilja nad mladimi ženskami brez izhoda, ki so jih pralnice izkoriščale za delo, z njimi grdo ravnale in celo oddajale in prodajale (pravzaprav kradle) njihove nezakonske otroke. Kot izvemo v opombi k romanu, se ne ve, »koliko žensk in deklet je bilo skritih, zaprtih in prisiljenih delati v teh institucijah. […]. Številne ženske in dekleta so izgubile svoje otroke. Nekatere so izgubile življenje. Nekatere, morda večina, so izgubile življenje, kakršno bi lahko bilo.« V romanu spremljamo trgovca s premogom in drvmi ter očeta petih deklet Billa Furlonga, ki pred božičem leta 1985 med razkladanjem tovora naleti na eno izmed žrtev in preprosto ne more več gledati stran. Gre za minimalistično zgodbo, ki v celoti stoji na Billovi prezenci, njegovem razmišljanju, dejanjih in značaju, zato je bilo res nujno, da je bil za glavnega igralca izbran nekdo, ki to težo lahko prenese.

Keegan o Billu na kratko pove, da »je začel iz niča; manj kot niča, bi rekel kdo«. Odraščal je pod okriljem vdove brez otrok, mama mu je umrla nenadno, očeta pa nikoli ni poznal, bil je tarča zasmehovanja, sicer pa je imel stabilno okolje za odraščanje in si tudi ustvaril svojo veliko srečno družino. Takoj dobimo občutek, da gre za mirnega, empatičnega, dobro vzgojenega človeka, ki se zaveda, da za svojo življenjsko situacijo nisi nujno kriv sam. Je zadovoljen mož, skrben oče, dober delavec, pravzaprav res človek na mestu. Vseeno pa ga muči ta otopelost sovaščanov, vajenost, da stvari ostajajo takšne, kot so, čeprav so krivične: »Vedno je vse enako, je pomislil Furlong; vedno so samodejno nadaljevali delo, brez premora, opravek za opravkom. Kakšno bi bilo življenje, se je spraševal, ko bi imeli čas za premislek o različnih stvareh.« Čeprav gre za novelo na stotih straneh, si avtorica vzame čas, da ga večplastno predstavi, da kljub povedanemu Bill ne ostane le arhetip dobrodušnega človeka, saj nas spusti v njegovo glavo, kjer se bojuje z nasprotujočimi si mislimi, se odloča, premleva. Zelo je v stiku s svojimi čustvi, hčeram želi omogočiti vse, česar sam ni imel, tudi v domačem okolju mu je prijetno, počuti se ljubljenega, ponosen je na svoja dekleta, kljub temu pa ga muči ta nenehna stagnacija. Zdi se mu, da obstaja še kaj več od udobne rutine. Za zgodbo je pomembno tudi to, da je preudaren in si vzame čas, da stvari pretehta, preden si o njih ustvari mnenje.

Tudi filmski Bill ima vse omenjene značajske poteze, na prvi pogled najbolj odstopa po videzu, saj si ob omembi tako fizično napornega dela predstavljamo nekoga bolj robustnega od Cilliana Murphyja, a zelo hitro prevlada subtilna upodobitev Furlonga, ki dejansko preseže literarno predlogo. V romanu deluje včasih kot precej nebogljen, naiven, preprost človek, kar morda v zgodbo vpisuje večjo sentimentalnost in toplino, v filmu pa je veliko bolj kompleksen, inteligenten, zlahka razbira med vrsticami. To je zagotovo vpliv glavnega igralca, ki je vajen zahtevnih likov in lahko brez karikiranja prenese vse mogoče značajske nianse.

Zamrznjene ključavnice

Sicer pa se roman s pomočjo osrednjega lika nenehno dotika družbenega. Billovo življenje je močno vpleteno v lokalno skupnost, saj naokrog dobavlja kurjavo, njegove hčere se šolajo, pojejo v zboru, udeležuje se raznih javnih dogodkov in podobno. Zato smo takoj pozorni na slabe razmere, ki botrujejo obupanim selitvam v Anglijo ali beračenju: »Vrste čakajočih na nadomestilo za brezposelnost so postajale daljše in nekateri niso mogli plačevati računov za elektriko in plin, živeli so v hišah, nič toplejših od bunkerjev, in spali v plaščih.« Prihajajoča zima je zato še bolj zlovešča. Avtorica ostaja ekonomična, a vseeno zvesto opisuje nekatere podrobnosti, vtise in vzdušje, predvsem tega zimskega mraza, ki pritiska. Božično okrašeno mestece, polno idiličnih podob družin in obdarovanja, namreč zaznamuje mraz, ki reže do kosti in zaradi katerega zmrzujejo ključavnice in se sapa spreminja v led. Ključno je tudi to, da kontrast med toplim domom in neprijazno ulico ni zgolj kliše, temveč ima pomembno mesto v sami pripovedi.

Ta dvojnost je lepo ujeta tudi v filmski priredbi, ki jo vizualno res precej zaznamuje direktor fotografije Frank van den Eeden. Kamera se rada ustavlja na predmetih, vzame si čas, da nam pokaže prostore in predmete, ki jih določajo, pa naj gre za domove, pisarne ali delovišča. Pri tem pa ostaja izbirčna, saj ne kaže res širokih planov, temveč se sprehaja po posameznih manjših predmetih, kot snemanja je pogosto rahlo pomaknjen navzdol, kot da bi se tudi kamera upognila pod težo pritiskov krhkega ravnovesja. Zato bolj kot obraze ali cele prostore vidimo roke, hrbte, dele plaščev, zadnji del umazano rumenega poltovornjaka, telefon na mizi, krožnike, lično razpostavljene po policah, del okrašenega drevesca. Poleg vremena in zemeljske barvne sheme so ključni tudi zvoki, ki pričarajo vzdušje majhnega kraja, pa naj gre za cerkvene zvonove, radijske sprejemnike, gaganje gosi ali tišino prazne nočne ulice. Zagotovo gre za film, zgrajen na vzdušju, ki je otipljivo, saj se vsakič, ko se z Billom prestavimo nekam v notranjost, skoraj zavemo, da smo se znašli nekje na toplem, ob ognju.

Lopa za premog

Če sem že omenjala ključavnice, pa se te skrbno zaklepajo v bližnjem samostanu, kamor Bill dovaža kurjavo. Prvič ga avtorica opiše takole: »Samostan je bil mogočna zgradba na hribu na oddaljenem bregu reke, s črnimi, na stežaj odprtimi dvoriščnimi vrati in nizi visokih, bleščečih se oken, obrnjenih proti mestu. […] Zrak je bil suh in ohladilo se je, ljudje pa so govorili, kako slikovit je samostan, kako je s tisami in zimzelenimi grmi, posejanimi pred njim, malone podoben božični voščilnici.« Precej prijetna podoba torej, drugačna kot v filmu, ko že takoj razumemo, da gre za hladno, kruto okolje. Kljub temu pa se tudi v knjigi o samostanu širijo razne govorice in so prebivalci previdni v zvezi z nunami, ki imajo veliko družbeno moč. Bill je do celotne zadeve skeptičen, eno od nun opiše na primer takole: »spominjala ga je na krepkega, razvajenega konja, ki so mu predolgo dovolili, naj dela, kar hoče.« Ko v lopi za premog najde premraženo dekle, pa si potihoma zaželi, da nikoli ne bi prišel niti blizu samostana, saj bi bilo potem laže pogledati stran, kot počnejo ostali.

Zanimivo je, da niti v knjigi niti v filmu ne izvemo zares veliko o samem delovanju pralnic, ampak je vse prikazano skozi Billovo izkušnjo, ki je precej omejena. A v filmu se njegova strašljivost pokaže predvsem s pomočjo izjemne igralske predstave Emily Watson v vlogi sestre Mary, ki je pritlehna, manipulativna, zastrašujoča. Vrhunec filma je tako zagotovo soočenje sestre Mary in Billa, saj mu priredi predstavo, kjer ubogo dekle nahrani in ogreje ob ognju ter jo spodbuja, naj ji pove, kdo neki jo je zaklenil v lopo. Zaradi veličine obeh igralcev se prizor razvije v pravo napeto predstavo, medtem ko je v knjigi vse skupaj manj izrazito – Bill je soočen s podobno predstavo, a ostaja molčeč in šokiran in potrebuje precej časa, da predela, kaj je pravzaprav doživel. Tudi sicer je samostan precej samozaščitniški, vse ostale nune, s katerimi Bill komunicira, so zadirčne, defenzivne, kot da se počutijo ogrožene, prav tako mu med vrsticami grozijo.

Kdo, če ne jaz

Billa muči slaba vest, da je dekle pustil v takem okolju, da se ni uprl, zdi se mu, da je hinavec. Nadalje opaža, da imajo nune sicer res velik družbeni vpliv, vendar na koncu koncev točno toliko, kot jim ga dajejo ostali, ki gledajo stran. Njegova moralnost je tisto, kar zgodbo nosi naprej, saj se ne pusti prepričati svoji ženi, naj se ne vmešava. Res je, da jo skrbi, kako bi se znašla s petimi hčerami, če bi na primer izgubil službo ali posle ali se kako drugače zameril vplivnim nunam, a pri tem je prav tako ujeta v svoj vzorec in pripomore k nadaljevanju zla. V tem kontekstu je ključen stavek, ki se pojavi v enem izmed njunih pogovorov: »Koliko stvari je lepših, če jih ne gledaš od blizu!« Navdušujoče je, kako se Bill upira vsem mogočim zastarelim ali krivičnim družbenim predstavam in zahtevam, ne samo z rešitvijo dekleta iz samostana, temveč tudi s prostodušnimi odgovori na zlobne jezike, ki ga ne ganejo. Res pride do točke, ko se začne zavedati, da se mora upreti, saj se ne bo nihče drug.

Ker smo v knjigi v njegovi glavi, so nam te dileme jasne, v filmu pa so morali ubrati malo drugačen pristop, da bi lahko razumeli, kaj ga privede do končnega upora. Odločitev za retrospektivne prizore Billovega odraščanja tako lahko razumem, a film preveč razvlečejo, njegov upor pa celo rahlo zbanalizirajo. Čeprav avtorica v knjigi poda enako količino informacij o njegovem odraščanju pri gospe Wilson, je v filmu temu namenjenega preveč prostora, pa še razpršeno je po celotnem filmu, zato se ritem ustavlja, vzdušje prekinja, napetost popušča. Če ne bi vključili čisto nič iz tega obdobja, bi bilo veliko bolj radikalno, a bi tudi izčistilo gledalsko izkušnjo in jo fokusiralo na nekoga, za kogar razumemo, da je dober človek, in niti ni nujno, da potrebujemo neke razlage, zakaj je dober človek – gre za prehudo poenostavljanje in zvajanje celotnega značaja, ki se je gradil skozi celotno življenje, na nekaj epizod v otroštvu, ki so sicer res prelomne, a še vedno ne vse, kar obstaja. Ta razlagalnost je le nepotrebna bergla, ki je tako dobra predloga in tako dober igralec res ne potrebujeta.

Za vse boš plačal

V najbolj poenostavljenem smislu so Take majhne stvari izvirna božična zgodba o Jezusovem rojstvu, saj tudi Bill, kljub temu da nima veliko, pod streho sredi zime vzame še ena lačna usta. A niti filmska niti literarna zgodba nista zvedeni na priliko ali moralko, saj ostajata subtilni, poetični, subverzivni. Sploh film pa še jasneje poudari pomen družbenega razreda – prav vse bi lahko doletela ista usoda kot ubogo dekle, saj so razmere slabe, meja med udobjem in revščino pa tanka. Pri tem pri Billu ne gre za krivdo ali slabo vest kot tako, ampak dejansko za to, da se na svet odziva empatično in človeško, ne glede na to, da ve, da bo za nepokorščino moral plačati. Tih, ampak močan opomnik njegove dobrote so njegove hčere, ki jih zavestno odmakne od trpljenja in poskuša na vsak način zaščititi, in res ga sploh ne razumejo, zdi se jim celo preveč skrben, smešen, mil, saj jim je omogočil izhodišče, s katerega svet vidijo čisto drugače. Tudi zato je ta zgodba v vsej svoji preprostosti in nežnosti tako zelo vznemirljiva – pa naj gre za prelamljanje vzorcev, upor proti krivici ali za človeško dobroto, ki ni tako redka, kot nam rade kažejo novice, le dogaja se na obrobjih, v tišini, med snežinkami, ki padajo. In zato to niso le neke majhne stvari.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.