Izumrle vrste

Zalka Drglin, Amonit. Koper: KUD AAC Zrakogled, 2019

Veronika Šoster

Zalka Drglin, ki je med drugim doktorica ženskih študij in feministične teorije ter raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, se slovenskemu prostoru tokrat predstavlja še nekoliko drugače, in sicer kot pesnica. Njen pesniški prvenec Amonit že v naslovu odpira dve večji vprašanji: kdo ali kaj je amonit v tej zbirki in kako se vse to povezuje z vesoljem. Naslovnico namreč krasi predstavnik amonitov (izumrli predniki današnjih hobotnic, lignjev in sip), a skozenj preseva vesolje, ki se bohoti čez celotno zadnjo platnico. Če že sam vstop v zbirko morda deluje kot velik zalogaj, pa se pesnica čisto počasi odpira in prefinjeno dozira večje tematske sklope, ki postopoma razširjajo horizont, dokler na koncu ne dosežejo vesoljne razsežnosti.

Vsak sklop je napovedan s pesmijo, ki je od preostalih ločena tudi vizualno (zapisana je na temno modrem papirju). Prva pesem se nanaša na osebo, ki jo neposredno nagovarja (»ki me presnavljaš / tebi«), naslednja na otroka, kasneje pa še na letne čase, na razočaranje v odnosu, živali, drevesa in vesolje. Čeprav se v samem naštevanju tematik nekega jasnega stopnjevanja ne da kar tako razbrati, pa so posamezne pesmi tiste, ki jo uspešno zgradijo in tudi držijo do končnega vrhunca. Gre namreč za subjektkino pot od gotovosti, ki jo prekinjajo tegobe (notranje in zunanje), do padca v brezup in nazadnje do dviga nazaj k zvezdam, k upanju in proti svetlobi, kar pokaže zadnja pesem zbirke, Povratek sonca: »zato žarči ljubezen, predano, vztrajno, vztrajno, nekoč odgovorjeno«. Vesolje tako ni le neko fizično vesolje, ampak gre bolj za vesoljno upanje in ljubezen, ki nam lahko pokažeta pravo pot k sočutju.

Kar subjektko rani in zaradi česar piše, je neverjetno zlo, ki ga je človek sposoben, in se ga tudi zaveda. Nasilje prevzema zelo močne podobe, ki so zaradi subjektkine bojazni primerno grozeče, kot nekakšen Damoklejev meč, ki ji visi nad glavo: »Včasih se ji zdi, da bo padla s čelom naravnost na ostrino sekire, / ki že dolgo strmi navzgor.« Podoba, ki se zelo pogosto pojavlja, je (odprta) rana, ki jo poskuša na vsak način zakriti, pozdraviti, a ji to ne uspeva, saj iz nje neustavljivo preseva žalost. Ta žalost pa je otipljiva in močna predvsem zato, ker ne gre za neko abstraktno žalost, ampak za tako, ki so jo sprožile vojne. Beremo pesem o Srebrenici (»Objokovana do blesteče čipke skeleta, / spet zagrebena tri sežnje pod zemljo, / brez zraka brez žarka brez zvoka, spet.«), pa o strateških točkah in skoraj pozabljenih prizoriščih prve svetovne vojne … Vidi se, da so te pesmi napisane z veliko empatijo in da je bil njihov nastanek prav tako boleč, kot je boleče njihovo resnično ozadje. Sploh otroci so tisti, ki jih vojna najbolj prizadene, česar se tudi zaveda. Ta sprememba, ko otrok ni več otrok, nedolžno bitje, ki mu nudimo zaščito in varnost, je strašna, otrok je bitje »ranjenega odprtega čela / izsušenega grla / molčeč / spremenjen«. Kaj preostane človeštvu, ki tako grozno ravna z otroci, in kaj človeštvu, ki enako ravna tudi z živalmi, se sprašuje v Amonitu. Živali se namreč prav tako zavedajo naših vojn in naše krutosti, morda še bolj kot vase zaverovani ljudje, ki vse prehitro pozabljamo: »Na ta kamen si naslonil trudno glavo, / o, še zdaj žari. Vsaka žival, ki gre tod mimo, ve, / in strme ovoha zrak, sršeč greben na hrbtu, / vsak človek ne –«. Čeprav je ta bolečina vseprežemajoča, subjektka ne obupa in si poskuša vsaj »postlati v votlini, ki jo izdolbe žalost pod rebra«. Tu ne gre za resignacijo ali za bežanje pred resnico, ampak preprosto za mejo, do koder lahko en sam človek prenese vso bolečino sveta, preden se sesuje sam vase.

Slogovno gre za poezijo, ki je bogata z asonancami in aliteracijami (»v dušljivi pesnici naphan čas, / v peresih pelod z dolgih poletov«), kar nekaj je tudi medbesedilnih navezav na zelo znane pesnike, na primer na Daneta Zajca, Salvatoreja Quasimoda, E. E. Cummingsa ipd., a so zelo dobro skrite in ostanejo zlite z njeno lastno pesniško govorico. Nekaj pesmi, kot je na primer Gostija, se poigrava tudi z obliko verzov in z njihovo razporeditvijo, a tega je zelo malo. Če pesnica tega ni imela namena izkoristiti, potem bi bilo bolje, če igranja sploh ne bi vpeljala, ker tako ne doda nobene posebne vrednosti. Sploh glede na vsebinsko povezanost in enotnost zbirke nekateri postopki precej zmedejo. Eden izmed njih je prisiljeno aktualiziranje podob, ki izpade res nerodno (»televizija s tride zvokom in sliko«), saj gre za poezijo, ki je v svojem bistvu eterična in ji tako izpraznjene podobe realnega sveta ne delajo usluge. Tudi bolj jezne pesmi, ki so prežete s prevaro, so šibkejše od tistih, ki so mirnejše in nežnejše, očitno ji ta lega izrekanja najbolj odgovarja. Najbolj vrhunska pesem v zbirki je tako zagotovo pesem Reševanje, ki uteleša prav vse, kar želi subjektka skozi celoto izrekati: milino, sočutje, empatijo, nežnost, človečnost, a ne samo njihovega obstoja, temveč sam boj za njihov obstoj in obstanek. Če bomo namreč kot človeštvo pozabili na vse našteto, se bomo na čustveni ravni znašli sredi izumrtja skupaj z amoniti. In če odgovorim še na vprašanje iz uvoda, kaj v tej zbirki predstavljajo amoniti: edini sorodnik amonitov, ki še vztraja, so navtilidi, in edino izrekanje, ki nam še preostane, je poezija.

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Majhna svitanja po brodolomih

    Karmen Jordan

    Drek – vsaj tisti dobesedni – v zaresni literaturi ni ravno najbolje prodajano blago. Če torej že zaidemo na ta teren, ga moramo nato vsaj čim hitreje zapustiti. To pa pomeni, da mora vse ven hitro, skoraj kot v povprečni epizodi kakšnega Family Guya, intenzivno, da se lahko nato v sklistiranem svetu odpre prostor za sublimnejše snovi.

  • Junko Morimoto: Moja Hirošima

    Gaja Kos

    Moja Hirošima veliko pove že z naslovom in naslovno ilustracijo – govora bo o Hirošimi, o mestu, katerega obstoj lahko delimo na »pred« in »po«, … →

Izdelava: Pika vejica