Junko Morimoto: Moja Hirošima

Prevod Urban Belina, KUD AAC Zrakogled

Gaja Kos

Moja Hirošima veliko pove že z naslovom in naslovno ilustracijo – govora bo o Hirošimi, o mestu, katerega obstoj lahko delimo na »pred« in »po«, torej pred atomsko bombo in po njej. Avtorica slikanice, ki je v Hirošimi odraščala, bralcu na ogled postavi obe podobi mesta, kar ima zavoljo kontrasta še večji učinek. Moja Hirošima – k nam je prišla v obliki dvojezične izdaje, v slovenščini in japonščini, prvič pa je bila izdana leta 1987 v angleščini – je knjiga z jasnim poslanstvom, o katerem priča cel kup pripisov na koncu slikanice. Avtorica, ki je eksplozijo preživela (na Japonskem preživele imenujejo hibakuša) in danes živi v Avstraliji, zapiše: »Samo ljudje lahko počnejo takšne stvari, kot je napovedovanje vojn, uporaba atomskih bomb ali gradnja jedrske elektrarne brez izpolnitve vseh zahtev po varnosti. To počnejo odrasli, ki ne razmišljajo o pomenu vsakega življenja. Naša odgovornost je, da otroke naučimo spoštovati človeško življenje in ceniti naravo, da ne bodo odrasli v takšne ljudi.« Knjiga, ki bi jo lahko umestili med slikanice s problemsko tematiko, je torej v prvi vrsti poziv k miru in razumu. Junko Morimoto svojo zgodbo in zgodbo svojega rojstnega mesta pove brez velikih besed, jedrnato. Bolj zgovorne so njene ilustracije, o katerih lahko v dveh od spremnih zapisov preberemo naslednje: »Zaradi avtoričinih nežnih ilustracij in preprostega jezika, ki uspešno prikaže tragedijo atomskega napada in njegove posledice, je Moja Hirošima čudovita knjiga.« In: »Slikanica Moja Hirošima, ki jo je napisala in ilustrirala Junko Morimoto, realistično, a lahkotno in z občutkom prikazuje njeno izkušnjo atomskega napada pri trinajstih letih.« Težko bi se strinjala z opisom »nežne ilustracije« in »lahkotno«; nasprotno, njene ilustracije (v njih sprva morda res lahko uzremo nežnost, ki pa se spotoma transformira v moč – nežna podoba postane močna podoba) dobesedno izžarevajo grozo oziroma grozljivost dogodka in nepredstavljivo težo njegovih posledic in prav zato pustijo močan vtis, ki ga še podkrepi foto material. Moja Hirošima, slikanica, ki stavi tako na neizprosno moč podobe (in seveda osebne izkušnje) kot na (modrega) bralca, je vse prej kot knjiga za kratkočasno in brezskrbno branje; tudi takšne je treba vzeti v roke!

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj Zakaj?

    Gaja Kos

    Kdo bi si mislil, da sta od izida slikanice Zakaj? minili že dve desetletji! Knjiga je nedvomno legendarna – za redkokatero slovensko knjigo namreč lahko rečemo, da je osvojila svet. Zakaj? je bila prevedena v kar osemintrideset jezikov, avtorici Lili Prap je prinesla hudo mednarodno prepoznavnost, na čisto drugem koncu sveta, na Japonskem, pa je po njej nastala celo serija animiranih filmov. Originalnemu Zakaj? je kasneje sledilo še nekaj bolj specializiranih Zakajev za ljubitelje posameznih živalskih vrst: Pasji zakaji, Mačji zakaji in Žuželčji zakaji. Letos, v jubilejnem letu enega naših najbolj uspešnih izvoznih knjižnih artiklov (rečeno brutalno materialistično, seveda), smo Zakaj? dobili v razširjeni izdaji.

  • Mestna srečanja in dogodivščine

    Gaja Kos

    Zadnja leta nas razveseljujejo dobre letine stripov za otroke in mulce, med katere lahko nedvomno štejemo tudi prevode stripov o deklici Hildi britanskega striparja Luka … →

  • Več obrazov ene zgodbe

    Gaja Kos

    Zgodbe o sencah in njihovi odsotnosti so seveda obstajale že pred to, a tale je lepo samosvoja. Lučka je prikrajšana za svojo senco, kar z drugimi besedami pomeni, da ji nihče ne počiva v naročju, kadar je ugasnjena …

Izdelava: Pika vejica