Dav Pilkey: Kapitan Gatnik in razjarjeno rohnenje radioaktivnih roboboksaric

Čeprav že nekaj časa nisem napisala ničesar o Kapitanu Gatniku, to seveda ne pomeni, da superjunak v gatkah, ki ga lahko (pst!) onesposobi že navadna vodna pištolca, lenari in si tu in tam ne da opravka z reševanjem sveta. Pravzaprav ima tako polne roke dela, da je uspel ameriški avtor in ilustrator Dav Pilkey z njegovimi vrtoglavimi akcijami napolniti že deseti epski roman! Tako kot pri predhodnih devetih si tudi pri tem zavozlamo jezik, preden do konca izgovorimo naslov, in tako kot prejšnji je tudi deseti poln nasilja, napetih srečanj med dobrimi in zlimi, neverjetnih naprav in izumov, štosov in seveda slikogibov, ki zahtevajo obvladanje posebne tehnike obračanja strani za prikazovanje nasilnih prizorov. V čem je torej posebnost desetega romana in kako, da se Pilkey še vedno ni izpel, kar je superjunaški dosežek samo po sebi, glede na to, da večini avtorjev zaškripa že pri drugi knjigi trilogije? Lepo po vrsti. Ena izmed posebnosti, ki je skorajda ne moremo spregledati, je dejstvo, da najnovejša knjiga ponuja odgovore na tri velika, da ne rečem temeljna  vprašanja: kdo je zares kriv za izginotje dinozavrov, kdo je zares kriv za ledeno dobo in kdo je zares kriv za to, kar zmotno imenujemo veliki pok in bi v resnici morali imenovati veliki ka-bluš. V omenjenem pa se že skriva tudi odgovor na vprašanje, kako oziroma zakaj uspeva Pilkeyu – zato, ker je človek, ki ve zaresne odgovore na takšna vprašanja, več kot očitno veliko bolj genialen od ostalih pisateljskih kolegov. Pa še dobronamerno opozorilo: berite sede ali leže, ker se vam utegne od vseh časovnih skokov v bližnjo in daljno preteklost in prihodnost in od vseh starejših in mlajših in zoprnih in zlobnih dvojnikov naših junakov in antijunakov kratkomalo zvrteti.