Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine – Veselo na delo

Tokrat gre zares! Brez dela pač ni jela … No, pa fino je dajati vtis pomembnosti … »Služba je kraj, kamor grejo skoraj vsi ljudje navsezgodaj zjutraj. Zelo se jim mudi in vidi se, da imajo pomembne opravke,« razloži Bine. »Tudi jaz bi rad hodil v službo!« Ampak kako izbrati pravi poklic zase? S testiranjem! Tine in Bine se odločita, da jih bosta preizkusila dvanajst: delo peka, frizerja, novinarja, medicinske sestre, strojnika, tajnice, kmetovalca, čistilke, gradbenega mojstra, učitelja, glasbenika in gasilca. Potem ko bralci skupaj s fantoma skozi zabavno-poučna besedila in živahne ilustracije (včasih tudi v obliki stripa), na katerih resnično mrgoli detajlov (med njimi nekaj hudo zabavnih), spoznavajo lepoto, tegobe in izzive posameznih poklicev, se glavnima junakoma, že nekoliko utrujenima od službenih naporov, zastavi vprašanje: Zakaj ljudje pravzaprav sploh delajo? Vprašanje, ki se tu in tam, ob posebnih priložnostih, kar priznajmo, prikrade na misel marsikomu. Ustvarjalca slikanice seveda ponudita enostaven odgovor, prav tako pa tudi odgovore na vprašanje Kako so nastali poklici? in Kaj pomeni delo? V okviru slednjega ne gre spregledati modrega nasveta: »Če delamo preveč, se lahko utrudimo. Zapomni si, da je treba tudi počivati!« Poleg besedil in ilustracij, ki so že sami po sebi karseda kratkočasni, bodo bralci v poglavju Kmetovalec našli čisto pravo družabno igro (namig: knjige se je dobro lotiti v družbi kocke in figuric ter več razpoložljivih igralcev), za nameček pa knjiga skriva še skrivno geslo – samo za natančne opazovalce. Prevajalka iz finščine Julija Potrč, zdaj že prekaljena poznavalka dveh bratov iz Čudne Gore, že takoj na prvih straneh, natančneje na oglasni deski prostih delovnih mest, pokaže, da je suvereno kos jezikovnim igram, s katerimi je podloženo besedilo. Igrarijam, tudi besednim, sta Aino in Sami, ki več kot očitno nerada zapravljata priložnosti za hec, namreč vselej naklonjena. In le kateri bralec bi nad tem negodoval?