Vebrov učenec

Vebrov učenec je Virkova dvanajsta samostojna knjiga – in njegova daleč najobsežnejša doslej. Kot opozarja v uvodu, je pravzaprav nastala »iz opombe k neki drugi, ki obravnava razmerje med Klementom Jugom in Vladimirjem Bartolom in še nastaja«. Glavni junak monografije je dr. Klement Jug (1898–1924), slovenski filozof, alpinist in najljubši učenec dr. Franceta Vebra, najpomembnejšega slovenskega filozofa iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Virkova knjiga je prvo celovito branje Jugovega »življenja in dela«. Glede na to, da je podoba Klementa Juga (pri svojih petindvajsetih letih je 11. avgusta 1924 s severne triglavske stene med samostojnim plezalskim vzponom omahnil v smrt), kot se je skoz desetletja utrdila v slovenski javni zavesti, nemalokrat idealna in oblikovana ob pomoči postopkov mitizacije, legendarizacije in literarizacije, je moral Virk začeti na – začetku. Z Jugovo biografijo, njegovo življenjsko teorijo in prakso. Pomemben del knjige je (kritična) analiza Jugovega filozofskega diskurza in, ne nazadnje, samorazumevanja. Razumeti Vebrovega učenca bolje, kot se je razumel sam – to hermenevtično vodilo ves čas spremlja Virkovo potrpežljivo in natančno analizo različnih področij Jugovega delovanja. Kolikor je potrebno, pa tudi filozofskega opusa Jugovega učitelja. Ob tem pa gre ne le za razumevanje življenjske in intelektualne poti enega najbolj nadarjenih Vebrovih učencev in Bartolovega prijatelja (Jug je ravno prek avtorja Alamuta in Al Arafa vstopil v svet slovenske literature), ampak tudi za vpogled v kulturno zgodovino slovenskega 20. stoletja, njegovih mitov in legend, protislovij in antagonizmov, ki tako ali drugače živijo tudi še na začetku novega, tj. 21. stoletja.