Akademik dr. Janko Kos (1931, Ljubljana) je literarni zgodovinar in teoretik, pripadnik povojne tako imenovane kritične generacije, med drugim je bil (so)urednik revij Beseda in Perspektive ter sodelavec Odra 57. V letih 1970–1998 je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Avtor številnih knjig in razprav s področja literarne teorije in zgodovine, estetike in filozofije. Pripravil je tudi nekaj znanstveno-kritičnih izdaj, učbenikov, priročnikov in antologij. Med njegovimi pomembnejšimi deli so poleg devetih zvezkov za zbirko Literarni leksikon monografije Prešernov pesniški razvoj (1966), Prešeren in evropska romantika (1970), Moderna misel in slovenska književnost (1983), Marksizem in problemi literarnega vrednotenja (1983), Primerjalna zgodovina slovenske literature (1987; dopolnjena izdaja 2001), Na poti v postmoderno (1995), Duhovna zgodovina Slovencev (1996), Literarna teorija (2001), Prešeren in krščanstvo (2002), Slovenci in Evropa (2007). Pomemben del svojega raziskovalnega in predavateljskega opusa je posvetil zgodovini in teoriji romana. V knjigi Svetovni roman so zbrane Kosove razprave, ki so v letih 1964–1977 izhajale kot spremne študije v zbirki Sto romanov Cankarjeve založbe v Ljubljani. Razvrščene so glede na zgodovinsko kronologijo oziroma čas nastanka dvaindvajsetih obravnavanih velikih romanesknih tekstov svetovne književnosti od romana Princ in dvorne gospe Murasaki Šikibu do Modifikacije Michela Butora. Knjigi Svetovni roman je, kot uvod vanjo, dodana avtorjeva razprava Uvod v zgodovino romana.
