Sladke pogačice

V začetku pesništva Toneta Škrjanca ali celo pred njim stoji telo. Tam ni niča, ni praznine. Motim se, tam je nič, je praznina, toda iz njega se najprej dvigne telo, ne beseda, telo, ki vzpostavi mejo med tu in tam in s tem omogoči izrekanje. Toda v nasprotju s precejšnjim delom moderne poezije, ki je monološka, je Škrjančeva poezija izrazito dialoška, pri čemer telo z drugimi telesi ne govori le s pomočjo besed, ampak tudi z gibi, dotiki, vonji, okusi – naslov njegove nove pesniške zbirke Sladke pogačice ni izbran slučajno. Besede v teh pesmih zato pogosto prihajajo s polja čutnega, in zdi se mi, da so tudi one telesa, čutna kot sleherno drugo telo. Zato je treba tudi z besedami ravnati skrbno – poezija Toneta Škrjanca je redkobesedna, povečini krajših verzov, stavkov, pri čemer je marsikdaj že en sam stavek lahko pesem, nanizani v daljše pesmi pa v bralčevem pogledu tkejo tekst, ki ima vse značilnosti odprte strukture. V njegovih pesmih se tako na isti ravni srečujejo opis, ki s svojo stiliziranostjo evocira daljnovzhodno liriko, izjave, ki se jim neredko na nevsiljiv, tipično škrjančevski način pritakne usodnost (»Samo polovica je podedovanega, / ostalo smo našli sami. Tudi gostilno, / kjer na ulici piješ pivo« (»Dom«)), tok misli, spominov …

Telo, katerokoli telo, nikoli ni stvar, ni golo in nespremenljivo obstajanje, je proces. In kolikor telo vzpostavi razliko do niča in s tem omogoči izrekanje, je tudi podvrženo času. V novih Škrjančevih pesmih se zavest o minevanju zapisuje na drugačen, nemara bolj trpek način, kot se je do zdaj: »Tam, / kjer je bil včasih mož / ali grb, je zdaj podoba / plavajoče želve. / … / Nekdaj / je bil čas počasnejši / od mene« (»Denar«). Toda to ni poezija resignacije, prej nasprotno: Škrjančeva pesem morda še nikoli ni bila tako prepričljiva, tako erotična, tako telesna, kot je v pričujoči zbirki. In tudi ko spregovori o izgubljenih, izbrisanih stvareh, ki jih ne najdemo več, o njih spregovori na sebi lasten, odprt način. Ne, ne prodaja nam varljivega upanja, toda tudi ne toži – preprosto je, tako kot so vsa čudovita telesa, o katerih govori in s katerimi stopa v dvogovor.

Peter Semolič