Poslušalka

/…/ zadržano in okorno je izrazila, kaj ji pomenijo njegove knjige, in z žensko modrostjo, ki je bila za njena leta presenetljiva, naposled ni napisala svojega naslova. Na tisoče pisem dobiva, je pomislila, ponosna za oba; nočem biti pismo, na katero mora odgovoriti, rada bi bila neznanka, na katero hočeš nočeš mora misliti.

Pisateljica in likovna ustvarjalka Tove Marika Jansson (1914–2001), po rodu Švedinja, po domovini pa Finka, je zaslovela po svetu s svojimi zgodbami o fantazijskih bitjecih muminih. Poslušalka (1971) je njen kratkoprozni prvenec za odrasle. V njem je dala prosto pot kompleksnejšim in mračnejšim temam, kakršne se napovedujejo že v Muminočku in morju in v Novembru v Mumindolu: osamljenosti, obsesijam in celo pogrezanju v blaznost. Zbirka obsega osemnajst zgodb različnih dolžin, v katerih je pisateljica uvedla ekonomičen, minimalističen izraz oziroma razvila njegove že obstoječe zametke, kajti dar za suvereno skiciranje in karakterizacijo v pičlih, a dobro zadetih črtah se kaže že v njenih knjigah o muminih, v besedi in risbi. Zgodbe v zbirki Poslušalka so večplastne in odprte, napetost in nelagodje, ki jih pogosto spremljata, pa odlično potencirajo zamolki in nedoločnost.