Popravki pesniške zbirke

Popravki so nadaljevanje Pripovedi, menjava med fikcijo in življenjem je še bolj podrta. Lirski govorec je tekst-človek. Popravki postanejo potrebni, ko v polju teksta nastane kratek stik, ki ruši in para teksturo. Vrzel, ki spremlja paranje, je seveda bolečina, a ta se izreka z veselo besedo, z živahno barvo, s komičnim trzljajem. Kratek stik nastane ob prekrižanju realnega in predstave: takrat v pesem z vulkansko izpovedno močjo bruhne imaginarno; vanjo vdirajo mit, citati literarne tradicije ali motivi filma, odbleska, iluzije. Zato je precej teh pesmi pisanih v tujem, v nepripadnem. S tujim jezikom in v tujem jeziku. Z jasno, asketsko, v meter in včasih v rimo načrtno ujeto besedo, ki je v dramo in hkrati v lahno igrivost napeta tako, da se zlomi in razcepi v dvojnike: „[…] sem ječar tvoje volje; […] tvoj jaz [je] edini pravi ječar.» Divji dvojniki poseljujejo filme: po realnih cestah se vrtijo, v lijaku počenega umivalnika jih obrača. Toda oni so prav ta počeni umivalnik, molče stojijo in želijo – malo trpko, malo leno.

Kratki stiki v Popravkih se ne dogajajo le v polju govorčeve intime, ampak v ljudeh z juga, v plastičnih nakupovalkah po hipermarketih, v molčečih vrabčjih deklicah, v osamljenih japijih, v nadležnem brenčanju komarjev. Morda od tod posebna sočutnost in nasilnost teh pesmi. Lastni sta ujetniku, ki tujo ujetost nemočno opazuje. Te tuje glasove, moteči in boleči ferker velemesta, posnet na tisoče trakov.

Lirski govorec v resnici sam predvaja filme, povzroča vznikanje in odhajanje šele ustvarjenih, že načetih oblik, v grozi strmi v široko platno nestalnosti, v kompleksno tekst(uro) vzrokov in posledic, ki se ji ne zna odreči. Morda od tod takšna ihta, takšna zavezanost k popravljanju, piljenju, čiščenju smeti, k lepotnim operacijam. Vse v norem upanju, da se morda odpre, odpre drugače. Nestalnost, da se obrne v stalnost in stik naj (vz)traja kot mi, ki se ljubimo, dokler nas kratkost ne vrne v nasprotje.

Ana Tia Tratnik