O tistem, ki ždi v meni

Glavni junak knjige je moderni klasik Lojze Kovačič (1928–2004), eno ključnih imen slovenske literature 20. stoletja in še čez. V središču njegovega po večini avtobiografskega opusa so romani Prišleki (1984–1985), Pet fragmentov (1981) in Resničnost (1972). Kovačičeva literatura je pričevanje o številnih preizkušnjah, predvsem pa o moči preživetja. Najpristnejša manifestacija te življenjske moči je pri njem pisateljevanje: avtor, ki kroži okrog sebe, vrta vase, se od sebe oddaljuje, se podvaja, polemizira s samim sabo. A ta jaz ni krona stvarstva, središče svoje lastne zaokroženosti, ampak živa priča samega sebe: svoje kompleksnosti, tako presežkov kot primanjkljajev. Matevžu Kosu gre za novo in neobremenjeno branje omenjenih treh Kovačičevih romanov. Hkrati poskuša odgovoriti na – ne zgolj retorično – vprašanje, kako in zakaj jih danes brati. Odgovor išče ob pomoči bližnjega branja in hkrati zgodovinsko-časovne aktualizacije. Ob tem ne skriva tega, da vzporedno razvija tudi svojo lastno – tj. interpretovo – bralsko zgodbo. »Kaj je jaz?« je eno izmed zagonetnih vprašanj, ki jih Lojze Kovačič postavlja sebi, bralki, bralcu in še komu. In njegov odgovor takoj potem: »Jaz je parcela, ki se obdeluje in jo tudi sam malo obdeluješ.« Ne moreš torej obdelovati Kovačičevega jaza, ne da bi bil ob tem tudi sam malo obdelan.