Nenaslovljiva imena

Miklavž Komelj je že od prve zbirke naprej priznan pesnik, še posebej pa to drži v zadnjem času, torej vse od Rose, zanj zagotovo prelomne zbirke, v kateri je kot pesnik našel svoj pravi izraz. Njegova nova zbirka, Nenaslovljiva imena, spada seveda v to isto paradigmo, ki jo je razvijal v Hipodromu, zdaj pa jo je še dodatno zaostril in zjedril. Ali tudi: postavil pod vprašaj. Toda ta vprašaj je seveda pesniški vprašaj, saj Komeljev izjemni občutek za jezik česa drugega tudi ne bi dovolil. V Nenaslovljivih imenih je bistvena forma: od štirih ciklov je eden sestavljen iz sekstin, drugi trije pa svojo formo ustvarjajo sproti, saj tudi če se zdi, da so pesmi v njih napisane v neki neulovljivi formi, pozorno branje razkrije nasprotno, da so namreč napisane v edini možni ali pravi formi, da so one same svoja lastna forma. V tem je Komeljevo izredno mojstrstvo, ki dela s polnim izkoristkom ne glede na dolžino pesmi; nič ne manjka, ničesar ni preveč. Odprta forma se sproti ukaluplja in prevprašuje (»Dokumenti / niso več berljivi: / le take jih lahko uporabim / kot dokumente tega«). Iz tega sledi seveda osnovno vprašanje Komeljeve poezije, ki skozi kritično pretresanje življenjskih in družbenih konstruktov ter ideoloških diskurzov izreka močan angažma, nikoli v škodo njegovi vedno prepoznavni poetiki. In seveda niti poetičnosti. V Nenaslovljivih imenih Miklavž Komelj še posebej uspešno govori skozi podobe, a to so podobe, ki žarijo v mislih, saj se dopolnijo šele v bralčevem angažmaju, ko je vsaka podoba zaobjeta v svoji ostri dialektiki. V sodobni slovenski poeziji je tukaj Komelj nedvomno največji mojster, ki zaradi miselne ostrine ne izgubi sublimnosti in subtilnosti. Sprašuje se o razliki med »vsi« in »nihče«, o fašizmu in svobodi, o različnih govoricah in korespondencah med njmi. Prav zaradi teh korespondenc Nenaslovljiva imena odkrito izrekajo etično zavezanost vseh udeleženih, ki se morajo spopasti s popolno (ne)razumljenostjo priklicanega v ime, v kateremkoli jeziku.

Andrej Hočevar