Ivana Komel

Narekovano iz postelje

izid: 2011

zbirka: Prišleki

zvrst: poezija

avtor_ica: Ivana Komel

kategorija: knjige

Že lep čas si prizadevam napisati tehle nekaj vrstic, ki naj bi med bralke in bralce pospremile pesniški prvenec Ivane Komel.

O knjigi

Že lep čas si prizadevam napisati tehle nekaj vrstic, ki naj bi med bralke in bralce pospremile pesniški prvenec Ivane Komel. Delo mi nikakor ne gre od rok; vsakokrat znova pišem o tem, kako drobne, nežne in krhke so Ivanine pesmi, kako nepretenciozne so, s kolikšno pozornostjo zrejo v svet, kjer so lastovke preglasile vrvež peščene plaže, kjer mlad galeb s polomljenim krilom najde mesto za umret pod našim parkiranim avtom, kjer gostje v mestni slaščičarni ropotajo s šalicami, žličkami in krožniki, kot da bi si želeli opozoriti druge, da so še živi. Vse to sicer drži, Narekovano iz postelje res privlači vse, kar je tiho, izmuzljivo, bežno in obrobno, ampak v glasu, s katerim Ivanina pesem govori, je neki ton, neki ključen odtenek, ki ni dosegljiv rokohitrskim pojasnilom in panoramskim interpretacijam. In je neko čustvo, ki me s svojo nepreračunljivostjo razoroži. Lahko si sicer zamislim bralca ali bralko, ki bosta med platnicami te knjige naletela samo na preproste, neokrašene, neposredne stavke, na utrinke in malo pomembne prigode iz vsakdanjega življenja, ki se asociativno, kakor da brez pravega reda vrtinčijo skoz verze. Spet kdo drug bo ob Narekovanem iz postelje nemara modroval o postmodernem svetu, kjer so stare, velike zgodbe izpodrinile tiste male, ne-grandiozne, ampak vse to se mi zdi nekako prekratko, ko preberem – Všeč mi je, da lahko vidim vrhove dreves – in je potem ta užitek ob pogledu na krošnje dejansko ves tu, zadovoljno brbotajoč v svoji enostavni, a neodjenljivi prisotnosti. Ali pa drugje, kjer naletim na pesem o Stelli, psički, ki se je izgubila: Moj strah se ujame z njenim – da je ne bo nazaj. Da jo je povozil avto. Da si je našla neko drugo družino. Da sama in mokra od dežja brska po smetnjakih. Iščem jo. Lepim lepake z njeno sliko po mestu. Kličem. Da ne vem več, ali kličem njo ali sebe. Mogoče je posebna moč Narekovanega iz postelje v tem, da svoje bralce nagovarja, kakor da se nismo vsi skupaj že davno navadili skomigati z rameni. Ko se Ivanina pesem izreka, se mi zdi, preprosto ne misli na opreznost, skepso in cinizem, s katerimi sicer prihajamo k ljudem in stvarem tega sveta. In ne; na tem ni nič majhnega.

Goran Dekleva

[purchase_link id=”49640″ style=”” color=”” text=”Nakup e-knjige”]

Iz knjige

Nekaj je treba vedno raztreščiti. Ko zlepiš nazaj, dobi čistejši ton.