prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami

pod mojim oknom izginjajo otroci / med drevesi je igrišče in tam / nekaj časa najprej plezajo točijo si čaj v skodelice in prelivajo mivko iz peskovnika v vrčke / in sploh dosti razmišljajo o življenju / najpomembnejši se jim zdi zrak

udobno se namestiš
usta si napolnil z vato
toliko si je natlačil da ob robovih skoraj sili ven
a si že navajen stisniti zobe za rezervirane prve vrste
prav dobro se sedi tukaj in skorajda tako prijetno je
kot na tistem temno zelenem fotelju v dnevni sobi stare mame 
ne veš zakaj se ti ravno zdaj izriše pod vekami 
a spomniš se kako ste se prerivali zanj
pred televizijo s temno rjavim okvirjem
kdove kdo je podedoval tisti fotelj
res čudno da si povsemPreberi

nosimo se na pladnjih
kot še toplo pecivo na srečanja zaposlenih
s folijo ga pokrivamo
da vsakdo ne vidi površnih pack preliva
nosimo pa ga ravno dovolj visoko, nekje v višini ramen
da lahko vsi opazijo
da tudi mi pečemo kolače in torte
in še potica je skoraj naša, saj si je tašča
izposodila našo moko in naš kvas
s komolci se drezamo pod rebra
ker ima nekdo pretemne hlačne nogavice
on pa neporavnano kravato
in niti kozarci niso dovolj zloščeni
dokler neka ženska nePreberi

Tadeja Logar (1994) je profesorica slovenskega in angleškega jezika. Jezik in umetnost sta del njenega vsakdana. Piše poezijo, z njo govori in se uči živeti. Rada ima podpičja, kavo in vse letne čase, še najbolj zimo. Preberi