predstava

nosimo se na pladnjih
kot še toplo pecivo na srečanja zaposlenih
s folijo ga pokrivamo
da vsakdo ne vidi površnih pack preliva
nosimo pa ga ravno dovolj visoko, nekje v višini ramen
da lahko vsi opazijo
da tudi mi pečemo kolače in torte
in še potica je skoraj naša, saj si je tašča
izposodila našo moko in naš kvas
s komolci se drezamo pod rebra
ker ima nekdo pretemne hlačne nogavice
on pa neporavnano kravato
in niti kozarci niso dovolj zloščeni
dokler neka ženska ne dregne nas
in pomotoma pokritizira še našo šminko
najbrž je iz kakšnega cenenega kataloga, pravi
saj bi ji povedali, da je prišla iz Pariza
pa smo pozabili, kako je že videti šefova žena
mogoče le ni tako neumna in se spomni
da je bil novembra potoval tja
raje ji ponudimo kos taščine potice
iz naše moke in iz našega kvasa
ko smo mimo vremena
mimo naših in vaših in vencev pod spomeniki
in vsega, kar smo in še bomo prodali
si želimo le še, da bi vsi vse pojedli
in bi drobtine popihali s praznih pladnjev
in jih pospravili do naslednje podobne
kolektivne zabave, kot je življenje