Kdo govori? Od kod govori? S čigavim glasom? Trije glasovi prihajajo od daleč, zelo daleč, a vendar od neizmerno blizu, kot da govorijo z našim glasom in mi govorimo z glasovi drugih, z glasovi v skrajnih legah, onkraj komuniciranja in sporočil, med dvema smrtima, glasovi, ki niso več živi, a ne še mrtvi – ali pač obratno? Maurice Scève leta 1533 odkrije domnevni Laurin grob z domnevnim Petrarcovim sonetom, glas pesnika, ki ga naseljuje drug glas, »mrtev v svojem lastnem telesu in živeč v tujem«.

Samo nesmrtnost se lahko resnično sooči s smrtjo.

Živimo, ampak ne življenja.

Na presenetljivo podcenjujoče in nespoštljivo pisanje Roka Plavčaka o knjigi Anje Radaljac Puščava, klet, katakombe ne bi reagiral, če bi pri njem res šlo za kritiko knjige in ne za to, da izzveni kritika predvsem kot pretveza za pompozno apologijo statusa quo v nevzdržnem in monstruznem človeškem odnosu do živali, nad katerim je avtorica v svoji knjigi zgrožena. To je primer kritike, ki je napisana zato, da bi prevpila sporočilo knjige, o kateri piše. To sporočilo pa je – celo ne glede na to, s kako posrečeno ali neposrečenoPreberi

Zbirka  Minima impossibillia  je ambiciozen in obsežen pesniški projekt, katerega bogastvo formalnih rešitev presega samo še edinstvenost avtorjeve poetike.

Zbirka Roke v dežju – po formi verjetno Komeljeva najbolj heterogena doslej – se z izjemno erudicijo in pesniško nujo loteva mnogih situacij, najsi izkušenih, najsi zgodovinskih, najsi umišljenih.

Miklavž Komelj je že od prve zbirke naprej priznan pesnik, še posebej pa to drži v zadnjem času, torej vse od Rose, zanj zagotovo prelomne zbirke, v kateri je kot pesnik našel svoj pravi izraz.

Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). LetaPreberi