Miklavž Komelj

Roke v dežju

izid: 2011

zbirka: Prišleki

zvrst: poezija

avtor_ica: Miklavž Komelj

kategorija: knjige

Zbirka Roke v dežju – po formi verjetno Komeljeva najbolj heterogena doslej – se z izjemno erudicijo in pesniško nujo loteva mnogih situacij, najsi izkušenih, najsi zgodovinskih, najsi umišljenih.

O knjigi

Zbirka Roke v dežju – po formi verjetno Komeljeva najbolj heterogena doslej – se z izjemno erudicijo in pesniško nujo loteva mnogih situacij, najsi izkušenih, najsi zgodovinskih, najsi umišljenih. V njej je zbranih veliko glasov in registrov, ki med sabo korespondirajo na nepričakovane načine. Bolj kot kadarkoli prej je prisotna tudi Komeljeva skrb za pravilno sprejemanje Drugega, saj se v zbirki jaz zave svoje najgloblje razdvojenosti, v kateri je soočen s svojo lastno tujostjo.

Iz knjige

Če besede ne morejo biti privatna lastnina, to ne pomeni, da je vseeno, kdo jih govori, ampak pomeni, da zase zahtevajo, da so izrečene v procesu ukinjanja privatne lastnine.

O avtorju_ici

Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). Leta 2011 je po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele izdal Orfične dokumente (Hyperion). Vse izdaje vključujejo tudi izčrpne spremne študije. Objavlja članke in pogosto predava o poeziji in umetnosti na sploh, tudi v knjigah Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, 2009) in Nujnost poezije (Hyperion, 2010), za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado.