ne / nisem / mornarsko modra zobna al basta / pasta proteza plomba s kariesom

z grozdi grenadiram / spredaj papirnato restavracijo natakarja preprost plesni korak / nadalje pladnje plazovje svoj prenapolnjeni pisker klovna ki / nema ama veze o eni meni sicer imam navadno vedno rada / masakerske kalorije kozlarije koktejle ahja jasno ane

Razlogi, zakaj prihaja do nezadržnega neodobravanja ali vsaj nespoštovanja kritiškega ustvarjanja, se nahajajo v samorazgradnji, permanentni destabilizaciji in skorajda nepremostljivi kakofoniji kritiškega vrednotenja.

Knjiga s spevnim naslovom Cantora nocturna, ki se v slovenski verziji glasi Nočna pevka, ponuja podrobni prikaz skrajno plodovitega opusa argentinske književnice Alejandre Pizarnik (1936–1972).

V Kratkih rezih se avtorjeva pisava nahaja na meji med lirsko izmuzljivostjo in epsko premočrtnostjo; živopisno izrisovanje pokrajine in predmetnosti pomenljivo prekinjajo in s tem soosmišljajo spominski prebliski, spontana meditiranja ali sanjsko-groteskna ponavljanja.

Kaj je torej mogoče napraviti, če med branjem omenjene knjige spoznamo, da se naš sopotnik precej bolj kot nad obcestnimi kamni razveseljuje nad »svojo malenkostjo«? Najmanj troje.

Schelling, Goethe, Hölderlin, Rilke in Dekleva. Kaj imajo skupnega? Brez dvoma tudi to, da se v svojih pesniških svetovih izraziteje odmikajo od togega in statičnega pojmovanja narave. Namesto tega jo raje opevajo kot pra-gibajočo silo nastajanja in minevanja, do roba polno tisočerih različnosti ter skrivnostnih kakofonij in disonanc. Nič čudnega torej, da resnično življenje po njihovem mnenju ni mirno sozvočje, temveč trajna (heraklitovska) dinamika protislovij, ki ostaja živemu človeku nedoumljiva. Če si jo je Rainer Maria Rilke ogledoval pod lupo presunljivih Devinskih elegij, pa ji Milan Dekleva mojstrsko stopa naproti s svojo novo pesniško zbirko.Preberi

Če se zazremo skozi prizmo, ki zaobsega tendence sodobnega slovenskega romanesknega literarnega ustvarjanja, ugotovimo, da se roman Kino glede na svoje osrednje pripovedno polje postavlja ob bok romanom, h katerim med drugimi spadajo Balerina, balerina (1997) in Tito, amor mijo (2005) Marka Sosiča ali Jadrnica (2011) Ferija Lainščka. Omenjenim literarnim delom je namreč skupno, da na položaje osrednjih literarnih likov postavljajo posameznike z roba družbe, raznovrstne »marginalce«, ki jih zavedanje lastne družbene zaznamovanosti pogosto vodiPreberi

Postavljanje dogajanja na prostrane afriške planote, prerasle z magičnostjo in mistiko, ki s svojim primežem uokvirjajo življenje tamkajšnjih domačinov, zaznamovanih s prvobitno vitalnostjo in neizbežno odvisnostjo od naravnega dogajanja, za sodobno slovensko literaturo pač (še) ni nekaj povsem običajnega. Če pogledamo zgolj dosedanjo slovensko romaneskno literarno ustvarjanje, pa lahko kaj kmalu ugotovimo, da se afriški svet poleg potopisno literarnih udejstvovanj Evalda Flisarja ali Borisa Kolarja ter potopisno dokumentarnih del Sonje Porle ali Andreja Moroviča še posebej intenzivno zrcali v romaneskni prozi Gabriele Babnik.Preberi

Martina Potisk (1987) je rojena v Mariboru. Po končani Prvi gimnaziji se je vpisala na enopredmetni študij slovenskega jezika in književnosti na mariborski Filozofski fakulteti. Leta 2011 je diplomirala iz medbesedilnosti v romanih Draga Jančarja. Leta 2018 je na isti fakulteti doktorirala s tezo o medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu. Zanimajo jo predvsem interdisciplinarni paberki, sprotna književna produkcija in še neodkrite skrivnosti slovenskega razgledničarstva. Je avtorica znanstvenih in strokovnih študij, objavljenih v simpozijskih/seminarskih zbornikih (Obdobja,Preberi