Neznosna lahkost strahu
Nataša Sukič, Kino. Maribor: Litera, 2013.
Martina Potisk
Če se zazremo skozi prizmo, ki zaobsega tendence sodobnega slovenskega romanesknega literarnega ustvarjanja, ugotovimo, da se roman Kino glede na svoje osrednje pripovedno polje postavlja ob bok romanom, h katerim med drugimi spadajo Balerina, balerina (1997) in Tito, amor mijo (2005) Marka Sosiča ali Jadrnica (2011) Ferija Lainščka. Omenjenim literarnim delom je namreč skupno, da na položaje osrednjih literarnih likov postavljajo posameznike z roba družbe, raznovrstne »marginalce«, ki jih zavedanje lastne družbene zaznamovanosti pogosto vodi v predajanje idealističnim sanjarjenjem, ki so napolnjena z raznimi variacijami vizij o brezskrbnem življenju, mestoma preplavljenih s tesnobnimi občutki nemoči, brezizhodnosti in tujstva, pogosto razraščajočimi se v surova zavračanja in manjvredna dojemanja lastne podobe.
Z ujetostjo v primež rutinirano delujočega in človeka omejevalnega sistema se vseskozi srečuje protagonistka romana Kino, neozdravljivo bolna Ana, za katero se zdi, da je izrazito pesimistično izgrajen lik, ki sčasoma postane talec okrutne družbene sfere, v katero se sicer sama zavestno poda, zaslepljena z lastno fatalistično ukalupljenostjo v uničevalno kolesje časa, katerega osrednji razdiralni zamahi odzvanjajo v njenem podoživljanju tragične nesreče, v kateri sta preminuli mati in sestra, ter v odsevih očetove smrti, ki jo vseskozi navdaja z neopisljivim strahom pred potjo v svojo lastno prihodnost.
Nezavidljivim odsevom iz preteklosti in negotovim pogledom v prihodnost se nadalje pridružujejo Anina občutenja nestalnosti, varljivosti sedanjega, ki jih avtorica v skladu z značilnostmi svoje dosedanje poetike, prepričljivo izrisuje na ozadju lezbične zveze med protagonistko in njeno prijateljico, kamor se nenehno vriva moški kot osrednji zaviralec dolgotrajnejšega sožitja med dekletoma, in nenehni opomin na njuno nekonvencionalnost, izvrženost iz ustaljenih družbenih tirov.
Protagonistkina doživljenjska zaznamovanost, osnovana na njenem bolezenskem stanju in izbiri drugačnega življenjskega sloga, se postopoma prevesi v pojav nepovratnega izgnanstva, ki se v docela radikalizirani obliki razgrne šele z Aninim službenim odhodom v grozeče skrivnostno, neznansko tuje in turobno mestece, kamor se napoti odkrivat sledi za svojim sodelavcem in s številnimi skrivnostmi zapečatenimi usodami prebeglih Albancev, ki si kot odrazi njene umeščenosti v součinkovanje prostorskih in časovnih silnic zmeraj bolj krčevito prilaščajo njeno duševnost.
Pripoved se z Aninega gledišča tako postopoma zapolnjuje z njenimi (sanjskimi) prividi ujetih in krvoločnih živali, katerih grozovitost se vrašča v podobe mračnih in zloveščih tujcev, njenih preganjalcev in rabljev, ki jo vseskozi opazujejo. Njena preganjavica sicer dobi jasnejše obrise šele, ko se Ana z gledanjem najdenih DVD-jev sooči s kriminalnim združenjem, ki brezkompromisno in nehumano upravlja z nič hudega slutečimi lovci na srečo in denar, kruto izkoriščenimi za igranje v ruski ruleti človeških življenj. Ker je sistemsko organizirana mreža manipulantov in trgovcev s človeškim blagom vseskozi močnejša od slehernega posameznika, se protagonistkino drezanje v gnilo jedro represivne družbe sprevrže v brutalno napoved njene prisilne hospitalizacije.
V razmeroma kratkem romanu Nataše Sukič se torej razgrne cela kopica tematsko-idejnih zasnutkov, ki segajo prek problematizacije družbenega odnosa do istospolnih, opozarjanja na razsežnosti družinske determiniranosti in izpostavljanja mačehovskega ravnanja s priseljenci do celovite aktualizacije skrajno represivnega družbenega sistema, metaforično uokvirjenega z lovkami kriminalnega podzemlja, ki vse bolj prodira na površje družbene ureditve. Vsekakor gre avtoričini zamisli o protagonistkinem lovu na zlobneže priznati veliko mero inovativnosti, še posebej domiselno ubeseden se namreč zdi način Aninega neposrednega srečanja s svojimi krvniki, ki se učinkovito umešča v sicer zelo konsistentno izpeljan mozaik neprisiljene fragmentarnosti, učinkovitih slogovnih potez in avtoričine značilne jedrnatosti, čeprav je ob precejšnji in pogosto ne povsem do potankosti dodelani tematsko-idejni razslojenosti morda prav slednja vzrok, da se sicer skopi namigi na Anino duševno obolelost porazgubijo v vrtincu njenih sanjskih prividov, s čimer se njihova potencialna idejna teža razblini v polju irelevantnega.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Zelo površinska kritika! Pomembno je predvsem spregledano dejstvo, da je avtorica dobršen del romana preprosto ”prevzela” iz filma 13 Tzameti, kar pa ni v romanu nikakor problematizirano, zato je mogoče trditi, da gre za plagiat, kar pa bistveno vpliva na presojo o inovativnosti dela. Vsekakor se bi bilo ob tem tekstu potrebno vprašati, kako to, da sta to neverjetno podobnost romana z omenjenim filmom (oz. njegovo predelavo iz leta 2010), lahko spregledala tako urednik, kot tudi avtorica spremne besede. Mar to ni zelo zgovorno? Tudi sicer roman zgolj povzema Orwella in tudi idejno nikakor ni izviren.
Hkrati se ne bi mogla strinjati, da je v ljubezenskem trikotniku problematičen moški. Problematična je ljubica, ki si želi Ane, pa tudi svojega moškega ljubimca in je sposobna egoistično manipulirati z obema. V tem primeru se mi zdi roman kompleksnejši, kakor kritiški uvid, kajti kritiški uvid podaja v tem primeru ožjo in bolj preprosto ”resnico”, kakor roman. Mislim, da je Anina zaznamovanost tista, ki je v romanu v ospredju in da – Ana je med drugim zaznamovana, ker je lezbijka, vendar pa je tudi čustveno zaznamovana, ker je vedno tista, ki je zapuščena – zapustili sta jo mama in sestra, zapustil jo je oče, zapustila jo je ljubimka, čeprav je Ana v resnici tista, ki odide iz odnosa … Ana vedno ostaja, ko drugi tako ali drugače ”odhajajo”, zato je zaznamovana tudi z osamljenostjo. V kolikor beremo skozi zgornji tekst pa je mogoče razumeti, da sta Ana in njena ljubica na istem bregu, med njima stoji zgolj (grdi, grdi) moški … pa v resnici ni tako in to je dobro – v romanu kajpak, ker mu daje določeno življenjskost. Liki zato niso tipi (lezbijka, moški, žrtev …), ampak so plastični in živi.
Ponavadi ne odgovarjam na raznolika mnenja o svojih kritiških – ali kakršnihkoli drugih – sestavkih, ker je takšno početje docela neproduktivno, saj je – preprosto povedano – podobno zaletavanju z glavo v zid, ampak v tem primeru se mi zdi nujno potrebno napraviti majhno izjemo. In to sploh ne zaradi kratke a nedvoumne (raz)sodbe na začetku sestavka, na katerega odgovarjam. Zmotile so me namreč nekatere opazke, ki imajo morda nekoliko večjo vsebinsko težo.
Najprej bi se rada pomudila ob nakazanem dvomu v verodostojnost romana; ugotoviti povezanost nekega literarnega dela z določenim filmom, še posebej s takšnim, ki je z vidika širše javnosti manj poznan, je vsekakor pohvalno in nedvomno priča o precejšnji »umetniški« razgledanosti dotičnega posameznika. Vsekakor pa je za utemeljitev t. i. plagiatorstva potrebnih veliko več argumentov že zato, ker se pri preučevanju plagiatov v literaturi (če o tem sploh lahko govorimo) znajdemo na dokaj tankem ledu. Sama sicer tovrstnemu načinu presojanja ali že kar stigmatiziranja literature nisem naklonjena, po mojem mnenju je to le še eden izmed načinov (povsem nepotrebnega) pomikanja literarnih del v sfero znanstvenih ali strokovnih besedil ter z njimi povezanega a dandanes precej aktualnega početja. Seveda ne oporekam nekaterim (najbrž pravilno ugotovljenim) podobnostim med romanom Sukičeve, dotičnim filmom in še kakšnim morebitnim drugim umetniškim delom. Toda ob tovrstni odnosnosti vsekakor prej kot na problematiko (in problematičnost) plagiata naletimo na vprašanje idejno-tematskih razsežnosti medbesedilnih oziroma že kar intermedialnih prvin v romanu, ki pa – če že ne pripomorejo k potrditvi njegove inovativnosti – vsaj večajo njegove interpretativne (z)možnosti.
Kot je nadalje pravilno ugotovljeno, so liki v romanu vsekakor plastično prikazani, a naj ponovno poudarim, da je njihova »živost« po mojem mnenju in predvsem zaradi velike tematske razslojenosti ter kratkosti romana premalo poudarjena.
Ker sem obenem prepričana v enakovrednost raznolikih interpretacij, naj zgolj omenim, da se »problematičnost moškega« v romanu kaže izključno z Anine perspektive in ne kar tako – vsevprek. Ana je namreč tista, ki se mora soočiti s tem, da se v njenem odnosu s prijateljico kar naenkrat pojavi moški. Zato je povsem razumljivo, da ga obravnava kot »vsiljivca«, kot nekoga, ki mu ni niti malo naklonjena, saj se mora naposled »boriti« za prijateljičino pozornost. Vsekakor pa je res, da Ana naenkrat tega ne želi več početi, da z odnosa izstopi, zaradi česar pa še ne moremo sklepati, da jo vsi zapuščajo; preostali člani njene družine so namreč umrli, torej niso “odšli” v pravem pomenu besede, čeprav Ana o tem seveda meni drugače.
Protagonistko nedvomno zaznamujejo tako tragični dogodki v družini kot tudi njena istospolna usmerjenost, toda še zmeraj se zdi, da je Anina osamitev zgolj namerno dejanje (domnevno) neozdravljivo bolne osebe, ki si na ta način samo še bolj utrjuje prepričanje o vsesplošni odtujenosti in svoji kruti usodi.
Khm, ponavadi tudi sam nimam navade vsakomur odgovarjati na svoje uredniške odločitve, a tokrat se mi zdi, zaradi izrazito osebnega napada Anje Radaljac na avtorico, to nujno. Anja Radaljac najbrž kljub svoji izobrazbi(magisterij ali zaključevanje magisterija iz primerjalne književnosti) ne pozna, ali pa je prešpricala opisovanje stereotipnih situacij v literaturi, zato se je ob omembi plagiatorstva znašla na zelo tankem ledu kot to pravi avtorica kritike Martina Potisk. Zato naj sam, diplomirani ekonomist in bralec, Anjo poučim: Nataša Sukič je v romanu Kino uporabila stereotipno situacijo kot orodje, da je lahko izrazila svojo lastno idejo; ta pa v tem romanu je, kot pravi Martina Potisk, človek na robu, marginalec, odrinjenec. Sam bi še dodal, da je to roman o strahu, roman o senzibilni junakinji, ki se znajde v svetu “normalnih”, ki jo zmelje, prežveči in izpljune, ker si je drznila dregniti nekam, kamor sistem nima rad, da kdo dregne. Neuresničena ljubezen je v prvem delu uporabljena le kot orodje, da je avtoriuca lahko junakinjo pripeljala do točke, v katero ne bi smela dregniti. In nenazadnje: Kaj pa, če je junakinja blodila in se ji je zdelo, da vidi neke reči iz nekega filma? Ne bi rad vsilejval svojega dojemanja, ampak ali je Anja pozorno brala? Ali smo kakšne odrinjence že videli v kakšnem filmu? Seveda! Ali najdemo v kakšnem romanu kakšen prizor iz kakšnega filma? Seveda ga najdemo! A to ni plagiat, je le uporaba stereotipne situacije iz filma ali drame. A pomembno je, da beremo celoto. Zanima nas, ali je osnovna ideja romana izvirna in potem, kako nam avtor to izvirno idejo poda. Kako vem, da Anja Radaljac je magistrica ali pa da zaključuje magisterij iz primerjalne književnosti? Preprosto, Anja je le kakšnih 20 dni pred objavo svojega pamfleta v Pogledih, v katerem osebno napade roman Kino in avtorico Natašo Sukič, Litero prosila za delo, za službovanje, sodelovanje. In sem Anji odgovoril, da več kot kakšno spremno besedo ji pa res ne morem ponudit v teh časih. V kakšnih časih? V časih, ko v kulturi ni denarja. In Anja potem v svojem pamfletu na roman Kino, napiše, da ji gre na živce, da v kulturi ni denarja. Prav ima, tudi meni gre na živce, kajti, če bi denar bil, bi Anji nemara ponudil kakšno službovanje, zlaganje knjg ali kaj takega in potem morda ne bi napadla avtorice. Seveda je možno, da opisano ni vplivalo na Anjino obsedenost z romanom Kino, načeloma ne verjamem v teorijo zarote, me pa osebno res razžalosti, ko se vsake toliko kakšen prišlek na kritiško sceno odloči, da bo pljuval in polival gnojšnico na knjige tako dolgo, dokler ga ne bodo opazili. Takih primerov v zadnjih letih ni malo in vsi ti primeri slej ko prej napišejo svoj roman, ki gre mimo kot megla in potem so še bolj užaljeni in še bolj pljuvajo po drugih avtorjih. A nazadnje se moramo Anji vendarle za njene obupne poskuse (roman Kino ima številne pozitivne odzive in bo kmalu gostoval v oddaji Pisave), zahvaliti. Zahvaliti zato, da bomo z neznostno lahkostjo ločili zrnje od plevela. Upam, da se bodo nad takimi pamfleti brez vsebine zamislili tudi uredniki slovenski časopisv in literarnih revij.
Ne bi se želela spuščati globlje v tole debato, ki je po mojem mnenju na precej žalostnem nivoju, vsekakor ne primernem za pol-strokovno revijo/njen portal – s tem merim predvsem na odgovor gospoda Orlanda Uršiča(tekst o Kinu je bil napisan sicer že mnogo preden sva z g. Uršičem stopila v kontakt, le objavo je pričakal nekoliko kasneje), bi pa na kratko pojasnila svojo trditev, da je tekst plagiat, ker ne želim, da se moje ime blati na način, kakršnega si g. Uršič dovoli zgoraj.
Povezavo med romanom in filmom sem odkrila precej po naključju, nakar sem si ogledala tako film 13 Tzameti (2005), kot tudi njegovo predelavo, film 13 (2010). Kar je predvsem problematično, je to, da se v romanu, spisanem očitno po izidu obeh filmov, pojavljajo identične replike, povsem identična zgodba, povsem identični liki, povsem identični problemi, povsem identična idejna zasnova … kakor v filmu. Zgodba je specifična in nemogoče je, da bi šlo za naključje. Hkrati tudi ne gre zgolj za kratek odlomek, temveč za velik del (skorajda polovico) romana. V kolikor bi želeli, da ta tekst NE BI imel vsaj dobršen del tistega, čemur se reče plagiat, bi moral biti del besedila, ki je identičen scenariju filma, umeščen v drugačen kontekst, prevprašan, moral bi podajati nov smisel, idejno bi moral biti drugačen … na nek način bi torej moral biti izviren. Pa ni. Žal razlaga, da junakinja romana morda blodi, ni zadostna, ker njena blodnja sama na sebi še ni dovolj, da bi lahko rekli, da so s tem vsi elementi, prevzeti iz filma, na novo umeščeni. Da: morda blodi, morda sedi v kinu in si domišlja, da je to resnica, morda sedi doma, v svoji sobi in ne zmore ločiti med resnico in fikcijo. Vendar to ne spremeni ideje, ki stoji za filmom, ne doda nobene nove razsežnosti niti družbeni, niti filozofski, niti kakšni drugi misli, ki je v ozadju filma … gre preprosto za prenos, ki ni problematiziran, niti ni ta zadeva omenjena ali problematizirana v spremni besedi romana.
S kritiko nisem želela nikogar osebno prizadeti, menim tudi, da je bilo vse, kar je v njej zapisano povsem zadovoljivo argumentirano. Prosim, gospod Uršič, da v prihodnje pišete profesionalno, brez nepotrebnih opazk, predvidevanj in slepih sklepanj.
spoštovani!
na vse tole se moram, žal, končno oglasiti tudi sama. pa se nisem nameravala, vendar sem prisiljena v to dejanje. trditev, da je moj roman plagiat, ker se na nekaj straneh (še zdaleč ne v celotnem ali pa v polovici romana) referiram na tehnično izvedbo ruske rulete (ki je sama po sebi stereotipna situacija, nič kolikokrat uporabljena v filmih, knjigah …). res je, pri razmišljanju, kako naj postavim izvedbo ruske rulete (ki se mi je kot motiv v tekst prikradla že prej), sem se dejansko spomnila prizorov iz omenjenega filma. namreč, izvedba ruske rulete v omenjenem filmu temelji na človeški verigi, na krogu igralcev ruske rulete. ta veriga v primeru mojega romana ponazarja družbo, v filmu verjetno nekaj povsem drugega … še zdaleč pa ne drži trditev, da ima katerikoli lik iz mojega romana kakršnokoli povezavo z junaki/liki iz filma. ne, teh podobnosti ni. res je tudi, da ima moj roman dva možna izteka. in prav na tej točki je ta referenca na omenjeni film ključ – saj pri izteku, v katerem naj bi ana obolela za duševno boleznijo, dejansko gleda filme (realne filme), v katere naseli svoje junake, svoje blodnje, svoje strahove. pri izteku, v katerem gre za družbeno razsežnost in torej zločin, pa gre (kot sem že omenila) za ponazoritev družbe s pomočjo človeške verige igralcev ruske rulete. povem naj še, da se v vseh svojih knjigah konceptualno ukvarjam s filmskimi in medijskimi reprezentacijami in z njihovimi odtisi in vplivi na naša telesa, identitete, življenja. to sem že večkrat javno povedala v raznih intervjujih. to je zapisano tudi v tekstu, ki ga je objavila založba škuc-vizibilija ob izidu mojega prvenca desperadosi in nomadi. v zadnjem romanu, ki sem ga zgovorno naslovila kino, ta koncept razvijam naprej. če sem že prisiljena v pojasnjevanje in utemeljevanje svojega romana, naj povem, da glavna inspiracija zanj ni film 13, pač pa film grozljivo srečen (pa čeprav v romanu ne boste našli skoraj ničesar neposredno povezanega s tem filmom). takoj za njim film č-u-d-o-v-i-t-o, pa cela vrsta filmov noir … in, ja, pri opisu ruske rulete pa dejansko film 13. naj morda povem samo še to, da če bi se že želela posluževati plagiata, tega zagotovo ne bi počela na tako skrajno neumen način. da bi si za plagiat izbrala film, ki je vendarle kulten in dovolj poznan?!? spoštujem različna mnenja, tudi mnenje anje radaljac, čeprav je moje delo povsem raztrgala in ga razvrednotila. ni problem v tem. enostavno ne morem več molčati, saj je trditev, da se moji liki podvajajo s filmom, povsem neresnična. junaka, ki se znajdeta v grozljivi človeški verigi igralcev ruske rulete, nista v ničemer podobna junaku/junakom filma. njune okoliščine so povsem druge. ves kontekst povsem drugačen. če se mi je kakšna replika nehote tako globoko zasidrala v podzavest, da morda spomni na film, se je to zgodilo nehote, nevede. še to: celotno situacijo igranja ruske rulete (z večinoma opisi notranjih stanj junakov) popišem na približno dvajsetih straneh, celoten roman obsega 173 strani. kako lahko kritičarka trdi, da je polovica knjige “priredba” filma?!? in sploh, še enkrat, v tem delu ne gre za nobeno priredbo tega filma. zato je tudi kritika, da sem osiromašila vsebino filma, bizarna. film 13, res odličen film, mi je bil v pomoč pri razrešitvi tehnične zagate izvedbe ruske rulete. to je vse. če sem ga polomila, ker nisem navedla referenčnega vira, ne vem. bom odslej pri svojih med-medijskih eksperimentih in intervencijah bolj pazljiva. da pa bi pri tem uporabljala drobni tisk, si pa težko predstavljam. naj koz zanimivost povem, da sem v prvi verziji imela zapisan stavek, kjer se junakinja sprašuje, ali gleda omenjeni film ali se ji vse samo dozdeva, pa sem se mu odrekla, ker se mi je zdel vse preveč na prvo žogo.
še to: v svojem romanu se, najbolj na kratko povedano, ukvarjam s strahom na intimni in družbeni ravni. ko opisujem mesto, v katerem se dogaja zločin, ni bistvo zgodbe v izvedbi zločina, pač pa v strahovladi in terorju, ki vlada v tem mestu. to sem prej pozabila poudariti, je pa ključno, saj je to bistvo tega romana. in kje je tu vsaj sled podobnosti s filmom 13? v samem izteku romana se junakinja sooči s svojimi rablji preko filma. kje je tu kakršnakoli podobnost s katerimkoli filmom??? nadalje: to je roman o opazovanju in biti opazovan. tukaj ne gre niti za orwella. pač pa je moja referenca foucault. orwell je bil inspiracija v prejšnjem romanu.
V filmu 13 je prisoten junak s socialnega roba družbe. Gre za mladeniča, ki dela, da lahko prehrani svojo družino. Po naključju izve, da ima njegov delodajalec možnost v enem samem dnevu pridobiti ogromno količino denarja. Po tem se spusti v raziskovanje, za kaj pravzaprav gre – vzame namreč vabilo, ki ga je prejel njegov (nenadoma umrli) delodajalec in sledi skrivnostnim navodilom, ki ga pripeljejo v podzemlje, kjer spozna, da bogataši stavljajo denar na ljudi, ki so se – nekateri prostovoljno, nekateri pod prisilo – znašli v igri, kjer postavljeni v krog, streljajo v osebo pred seboj po principu klasične ruske rulete, vsak ima svojo številko, mladenič prejme številko 13. Igra se nadaljuje, dokler ne ostane zgolj pet igralcev – trije so izpuščeni, dva sta izbrana za dvoboj. Dvoboj se v filmu odvije med omenjenim mladeničem (13) in psihično bolnim moškim, ki ga je v igre prisilil brat, ki se okrišča z denarjem, ki ga njegov bolni sorodnik priigra. Vsi igralci, razen mladeniča z začetka filma, med igranjem jemljejo morgfij, le mladenič (številka 13) ga zavrača. Eden od preostalih igralcev je mlad fant, ki prejema neznosne doze morfija, pa se še vedno brani igre, na smrt se namreč boji. V filmu mladenič s številko 13 premaga vse nasprotnike, vendar je kasneje ubit, s čemer je maščevan njegov nasprotnik v dvoboju.
V romanu imamo mladeniča, mladega albanskega novinarja, ki se službeno poglobi v nenavadno izginjanje ljudi v nekem slovenskem kraju. Odkrije podzemeljsko združbo, kjer bogati ljudje stavljajo denar na ljudi, ki igrajo v ruski roleti, enaki kakor je opisana v filmu. Enako je tudi z dvoboji; sicer se ne izberejo med petimi, temveč igra poteka pač dokler ne ostaneta zgolj dva igralca, vendar je vse ostalo povsem enako. Protokol igre je v filmu in romanu identičen. Namreč: tako v filmu, kakor tudi v romanu, je v igro vpleten lik ”sodnika”, ki sedi na stolčku in vpije ”povelja” – kdaj naj se igra začne, konča, kaj naj storijo igralci. Replike, ki jih sodnik izreče v filmu so identične tistim, ki jih isti lik(!) izreče v romanu. Bila sem presenečena, ko sem spremljala film in prišla do tega dela – roman sem v teh odlomkih lahko brala vzporedno. Enako kakor mladenič s številko 13, tudi mladi albanski novinar v romanu edini zavrača morfij – zanimivo je tudi, da gre za povsem isto sredstvo omamljanja. Ponovi se tudi lik, ki sem ga omenila v obnovi filma, namreč mlad fant, ki se igre zelo boji, je vanjo prisiljen in mu vsiljujejo velike količine morfija, da je na koncu, ko umre, že povsem nepriseben. Sukičeva na tej točki nima lika dveh bratov, zato dvoboj opravita albanski novinar in prestrašeni fant. Edina pomembnejša razlika je, da v romanu nihče od igralcev ni izpuščen/plačan, temveč so vsi, ki enkrat zaidejo v kolesje te združbe, obsojeni na igranje do smrti.
Vidimo lahko torej, da sta zgodbi praktično identični, Sukičeva se zgolj odreče še eni zgodbeni liniji, torej tej, v kateri nastopata dva brata. Imamo pa: mladega moškega z družbene periferije, ki zaide v igro z nekolikšno mero radovednosti, vendar vseeno na način, da lahko rečemo, da ga je v to ”prisilil sistem”, nato imamo identično dogajanje v ”podzemlju”, celo identične dialoge/replike, ter še vsaj dva identična lika – sodnika in mladega fanta, ki prejema neznosne količine morfija ter se boji smrti. Hkrati imamo tu tudi gledalce, ki imajo povsem enako družbeno ozadje (bogati sloj prebivastva, ki mu ni nikogar mar), enak odnos do igralcev itd. Enako osrednji junak zgodbe zavrača morfij, karkor počne to tudi osrednji junak v filmu. Enako se albanskemu novinarju ubijanje upira, kakor se upira tudi junaku filma 13, povsem enak pa je še en problem: niti fant v filmu, niti junak v romanu, ne znata nabiti pištole. Na ta problem povsem enako reagirata sodnika v filmu (z istimi besedami) ter romanu. Enako potem nekdo iz publike pristopi in fantu pomaga, pred tem pa se ponovno ponovi v romanu dialog iz filma, ko sodnik pravi, da nihče ne sme v krog. Enako se potem ponovi ves diaglog, ki spremlja igro – od replike ”Zavrtite bobnič” do konca streljanja. Ponovi se še en detajl: Tako junak v filmu, kakor junak v romanu se ozirata nazaj, v tistega, ki stoji za njima – enako tudi sodnik nadere junaka v filmu, kakor junaka v romanu, da to ni dovoljeno. Enako morajo potem igralci fiksirati pogled v žarnico, ki gori v sredini kroga – to se dogodi tako v filmu, kot tudi v romanu. Dalje oba mlada junaka enako reagirata po prvem krogu igre – s slabostjo, treavico in omotico. Naj bo, prosim, naštevanja primerov dovolj.
Kar se tiče osiromašenja ideje: da, stojim za tem, kar sem napisala. Film namreč podaja idejo, da je sistem tisto, kar posameznika sili v propad – mald junak se mora udeležiti iger, posredno zato, ker sistem deluje tako, da se znajde v tem krogu. ”Sistem” v filmu pa je kompleksnejši kakor isti(!) sistem v romanu. Kajti: v filmu je mogoče iz igre priti z ogromno denarno nagrado ter navidez preživeti. Jasno nakazano pa je, da ne preživi nihče. Tisti, ki ne umrejo prvič, denar zapravijo in se vrnejo – ”sistem” torej deluje ali pa so ubiti iz maščevanja – in zanje ni nikomur mar. Gre torej za strašno idejo o tem, da obstaja sistem, ki daje verjeti, zbuja upanje, a je v resnici povsem zaprt, brezupen in krut. Na drugi strani je v romanu ta sistem zastavljen precej bolj ”na prvo žogo”, kajti že sam na sebi ne pušča možnosti pobega, ne daje upanja – ko si noter si mrtev in to je jasno vsem akterjem. Jasno je bolj zapleten, bolj kompleksen tisti sistem (sistem v filmu), ki vsega ne prinaša na pladnju. To je ena poenostavitev. Druga je tam, kjer umanjka pluralnost resnic – tam, kjer umanjkajo prameni zgodb, ki so v filmu tisto kar mnogo širše prikazuje družbo, njene različne zablode ter na smrt obsojene usode.
Hkrati so junaki tako v filmu, kakor v tudi v romanu opazovani – tudi v filmu so namreč igralci fotografirani, spremljani; ves ”sistem” dejansko deluje prav na opazovanju ter zalezovanju igralcev v igri, preko česar pridemo do še ene idejne ”podobnosti” med filmom in romanom: Sistem je tisti, ki nadzoruje, grozi, opazuje, je vedno prisoten, se mu ni mogoče izogniti, mu je potrebno ustrezati, kajti ”Če ne …” … Junaki so opazovani, spremljani – mladeniča opazuje na eni strani policija, na drugi člani združbe, pa tudi on sam opazuje njih, opazujejo se tudi igralci v romanu ter se psihološko prebirajo. Na koncu pride tudi do soočenja med ”sistemom” in junakom, ki sem ga omenila že prej – mladenič se namreč vozi z vlakom, za njim pa zatem pride brat moškega, ki ga je ubil v dvoboju (tisti brat, ki se je okoriščal s svojim sorojencem, da ne bo pomote) in mladeniča ubije. Mladenič smrt celo pričakuje – denar, ki ga je pridobil, po pošti pošlje domov, preden sam sede na vlak. Ve torej, da je opazovan ter pričakuje smrt. Podobno, kakor pričakuje soočenje in kakor sluti smrt Ana v romanu.
Priznam, pojma plagiat v pravnem smislu ne poznam dovolj dobro, zato sem se trudila, da sem večinoma uporabljala termin ”plagiatorski” in priznam, da morda v tem primeru ne gre za plagiat, v pravnem smislu. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da gre za roman, ki zelo eksplicitno, v detajle povzema drugo umetniško delo, ne da bi takšno povzemanje bilo prevprašano. Gre za dobesedni prenos nekaterih replik, kot tudi zgobe, likov ter tudi ideje, kar pa je cenena rešitev, zaradi katere roman izgubi izvirnost. Dejstvo, da se lahko sprašujemo, ali junakinja gleda film ali pa je to realnost, ne spremeni drugega dejstva, namreč tega, da je film grobo povzet v romanu (na 50 straneh, sem ponovno preverila), ni pa nikakor preosmišljen, kar bi bilo nujno, da bi ta del teksta lahko razumeli kot prevpraševanje filma. Pa tudi v tem primeru: mar ni tako, da mora biti vsaka priredba nazananjena? Kako je z avtorskimi pravicami v tem primeru? Je ”prekršek” zgolj ”pravi” plagiat?
takole: izginuli novinar spoh ni albanec! tu ste naredili napako že v svoji kritiki v pogledih. albanec je res fant )ne pa anin novinarski kolega!), ki nastopi v ruski ruleti. on tja ne pride prostovoljno, niti iz radovednosti. je ugrabljen in tja ga pripeljejo! če bi knjigo brali natančno, bi to morali videti. dalje: marginalce in ljudi s socialnega roba opisujem v vseh svojih delih. za idejo o tem pa res ne potrebujem filma 13. idejo o tem črpam kar iz svojega življenja. in še: povedala sem, da sem se referirala na film 13 zaradi tehnične postavitve izvedbe ruske rulete. in tukaj zato nastopi tisti, ki vse to vodi in kriči povelja kot – zavrtite bobenček itn. ta “poveljnik” je edini, ki je tak kot v filmu, vsi ostali niso. skratka, vidim, da na vsak način želite moj roman proglasiti za plagiatorsko priredbo tega filma. kaj naj še rečem? prav vse sem razložila. glavna junakinja zveze nima s tem filmom. niti albanci, ki se znajdejo v tej “filmski sceni”. oni ne vstopajo v igro, da bi zaslužili denar. še naprej – zločinsko dogajanje se ves čas snema. zločinska mreža na črnem trgu trguje tudi s snuff filmi. kje je tu kaj podobnega v filmu 13? nisem prebrala še vsega, kar ste tokrat zapisali. če še kaj opazim, bom tudi to prisiljena pokomentitrati. skratka, celotna moja zgodba nima prav nobene zveze s sporočili filma 13. jaz je ne vidim. da se v filmu koga fotografira??? se ne spomnim, res ne. v kateri verziji pa? sama sem videla samo eno. še to: verjetno tudi tak način izvedbe ruske rulete ni nekaj unikatnega. verjetno obstajajo različni načini izvedbe te “peklenske igre”. potemtakem smo plagiatorji kar vsi, vključno z režiserjem, ki je uporabil pač tak način. sicer pa, vsakdo lahko prebere roman, in presodi. je bistvo romana v izvedbi ruske rulete? so konteksti in konotacije moje zgodbe povezani s filmskimi? niso. in to je vse, kar imam še povedati.
še to, zdaj prebrala do konca. tole je pa višek obdolžitve, da junakinja ana pričakuje smrt kot junak filma???? se vi šalite? in tole z opazovanjem. lepo vas prosim. tole pa resnično presega vse možne meje razuma. iz nekaj bizarnih ukazov, žarnice, morfija in verige ljudi v ruski ruleti bi vi opisali moj roman. moje zgodbe torej ni. ne. je le ta ruska ruleta, ki je, čeprav spisana na 19-ih straneh (od tega je ogromno opisov notranjega doživljanja, ki ga je nemogoče prepisati iz filma, bistvo bistva. in še enkrat preverite: ruska ruleta se odvija na 19-ih straneh (od strani 134 do 152). vse drugo, kar gleda ana na devedejih, zveze nima s tem filmom. niti najmanjše. takih izmišljij pa res ne morem dovoliti.
Prav, torej sem se zmotila v tem podatku, vendar je v tem primeru zgodba le še bližje filmu. Mlad albanski fant, prisiljen v ponižujoča dejanja, ker je reven – to je pravzaprav tudi začetek filma 13. Izginuli novinar in Ana pa več kot odlično nadomeščata policijo, ki enako funkcijo preiskovanja opravlja v filmu, hkrati pa tu preiskovalec vstopi tudi v vlogo tega, ki je vključen v igro. Hkrati je pomembno tudi to, da je vaš uvod v Anino spremljanje DVD posnetkov identičen začetku filma: Prva scena je v filmu prikaz dvoboja, enako je tudi prvi posnetek, ki si ga Ana ogleda, posnetek dvoboja.
Pravite, da ni podobnosti med tistim, kar se dogaja preden fanta ugrabijo – no, ne bo držalo. Fant v posnetku št. 2 popravlja streho. Enako(!) počne fant v filmu 13. Podobno počne do posnetka 7, v tem času se počuti opazovanega, prejme dokaze, da je opazovan … podobno je s fantom v filmu, ki se zaveda, da je tisto, v kar se bo spustil, nevarno, zelo verjetno nelegalno, tvegano. Tudi njega je strah, tudi on je opazovan in se tega zaveda, kar pa je v filmu mnogo bolj subtilno prikazano. Kje je ekspliciten dokaz? http://www.youtube.com/watch?v=wW4WoUj7kMI, 4:14. Tisti, ki opazuje, je v tem primeru policist, ki pa je, očitno, tudi del sistema, tega istega sistema, ki dopušča igre, kakršna je ta ruska roleta. Policija fanta ves čas opazuje, tisti, ki igrajo rusko ruleto, pa vse nadzirajo ”od zgoraj” najbolj eksplicitno zasledovanje/nadzor pa je seveda na koncu, ko fant (13), ne uspe pobegniti – enako kot si želi Ana, poskuša to z vlakom(!) – temveč ga njegov sodnik izsledi, ujame in ubije.
Vstop Albanca v igro ni prostovoljen, kakor ni prostovoljen vstop v igro pri nekaterih igralcih v filmu (eden izmed njih je prav tako ugrabljen in pripeljan na prizorišče igre, to film čisto eksplicitno prikazuje), hkrati pa tudi osrednji junak iz filma ne pride v igro prostovoljno! Pride zato, ker ga v to prisili sistem. Sistem, zaradi katerega je njegova družina revna, zaradi katete on prekriva strehe ter dela druga dela ”na črno”. Ko sliši, da je mogoče v enem dnevu zaslužiti denar, mu je povsem jasno, da je to gotovo tvegano dejanje, vendar poskusi, ker MORA, ker ga sistem v to prisili. Lahko res rečete, da je sodeloval prostovoljno? Hkrati se poskuša, takoj ko izve, kaj se v resnici dogaja, svojemu sodelovanju izogniti, vendar to ni več mogoče. Sodelovati MORA – pa smo spet pri prisili, tokrat povsem neposredni.
Lik mladega fanta, ki zavrača morfij, je enak, kakor v filmu.
Prav, filmov združba v filmu ne snema, ampak to na sporočilnost ne vpliva.
Gospa Sukič, vi niste zgolj povzeli pravil igre, vi ste prevzeli natančno enaka pravila igre, kakršna so v filmu, vključno z dialogi iz filma. To ni enako, kakor če nekdo vpelje v svoj tekst/film poljubno različico ruske rolete, ki jih je, ne dvomim, mnogo, vi se pač niste odločili za izvirnost zastran tega.
In ne, bistvo vašega romana ni v izvedbi ruske rulete, bistvo je v tem, kaj ta zgodba, ki jo vaša osrednja junakinja raziskuje, sporoča. In sporoča prav tisto, o čemer pišem že v prejšnjem komentarju. Kontekst je enak: oseba z roba družbe je pod taktirko družbenega sistema prisiljena v dejanja, ki jih ne želi, sistem jo ubija, sistem je rigiden, zastrašujoč, sistem opazuje in nadzira, nikomur ne pusti, da bi ušel, posebej hudo se godi tistim, ki so na robu družbe, kajti ti so posebej nepomembni, z njimi smejo manipulirati tisti, ki imajo družbeno moč … itd., prosim, to idejo vsi poznamo, ta ideja ni izvirno sveža in nova, niti v filmu (zaradi česar tudi film sam ni ”odličen”, temveč precej povprečen), še manj pa v vašem romanu.
Zastran Ane, ki pričakuje smrt, bi izpisala odlomek iz zadnje strani romana: ”Verjetno bodo prišli že to noč ali najpozneje ob zori. Pripravljena je. Če jih do jutra ne bo, bo poskušala oditi, čeprav ve, da ji tega ne bodo nikoli pustili, to so ji jasno povedali. Vseeno bo odšla na železniško postajo, mednarodni vlak od tod odpelje točno ob osmih zjutraj, če bo do vlaka seveda prišla. Odšla bo in kar bo, bo.” – Naj tu za hip prekinem odlomek. Natanko tako(!) razmišlja mladi fant ob koncu filma – ve, da ga bodo ubili, da ga zasledujejo, pa poskuša pobegniti z vlakom. Odlomek dalje:”Če ji uspe, se bo odpeljala daleč na sever, na konec Evrope, na led in sneg, vse do morske obale. Zadnje, kar si želi videti, je spokojna modrina pod sinjim nebom, osamljen svetilnik, sonce in jate drobnih ptic /…/ Zadnje kar si želi slišati /…/” – Mar Ana res ne pričakuje smrti, v kolikor govori o ”zadnjem” kar želi občutiti? Mar res ne pričakuje smrti, če sluti, da prihajajo ponjo, kakor so prišli po njenega novinarskega kolega? Mar ne verjame, da je njen kolega mrtev in da se bo isto zgodilo z njo?
In veste: Hudič, je v detajlih. – Gotovo poznate ta rek? Toliko bizarnih povezav med filmom in romanom ni naključje. In nikakor ni problematično, da ste prevzemali iz filma – seveda, to je povsem legitimen postopek; medbesedilnost. Vendar pa je dejstvo, da bi morali povzeto prevprašati, postaviti v nov kontekst, predvsem bi moral vaš roman SPOROČATI nekaj drugega kot film. Pa ne. Žal.
spoštovana!
vaša kolegica je pravilno ugotovila, da je vsakršno odgovarjanje na te zapise v bistvu zaletavanje z glavo v zid. prav. vi ste se odločili, da moj roman ničesar drugega ne sporoča, kot omenjeni film. jaz pa stojim za tem, da moj roman sporoča druge/drugačne stvari. ne morem vas prisiliti, da jih vidite. niti ni to moj namen. svoje sem pojasnila, od tu naprej nimam več ničesar dodati.
Ob burni debati se spomnim nekoliko starejše polemike glede prevoda Jonathana Livingston galeba. Takrat se je v debato vključilo tudi Častno razsodišče Društva slovenskih književnih prevajalcev. Sedaj pa me mimogrede zanima, če ima (glede na to, da obstaja Društvo slovenskih literarnih kritikov) tudi naša “stroka” kakšno častno razsodišče? Zgolj kot nenadni preblisk. Lep pozdrav, Blaž.