Najbolj zanimive reči se očitno dogajajo v kratkih stikih med ločenimi polji, pa najsi bodo ta žanrska, scenska ali nacionalna.

Mene gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu.

To bi bila kar zmaga: če bi nas ta epidemija spomnila, da nam ni treba vsak vikend pit kave s kulisami druge prestolnice za sabo ali stalno rast in se razcvetat, da bi bili vredni lajfa.

Očitno pač živimo v času, ko ima na Zahodu ogromno ljudi strašno slabo vest zaradi občutka trhle privilegiranosti: vsi živimo v rahli tesnobi, da si privoščimo preveč in da nam je preveč fino, da bi to lahko trajalo.

Cel špas Angoulema (in francoske produkcije vobče) v zadnjih dekadah je bil, da sta se ekstrema arta in komerciale tako lepo mešala in da je bilo veliko prostora na sredi.

Blažen sem, a me vseeno malo skrbi, da sem s spremembo krize v priložnost dal futra trgofilom za opravičevanje krutih ukrepov kot krepčilnih do žrtev.

English might be welcoming of words from all over, but Slovenian has all the prefixes.

Blago je voda, ki se jo da vsak hip zagrabit, pa ti ne spolzi med prsti, ampak ti v otip pusti svoj fini, mehki puh. Reka, v katero sicer ne moreš stopit dvakrat, lahko pa se z njo pocrkljaš med dvema tokoma.

Če slučajno niste zaznali, smo imeli sredi oktobra Tinto, festival čisto pravega stripa. In vsi smo zrihtali nagnusno dobre goste.

Poletje je mrtvo. Njegov rep smo zajahali, ko smo šli na prvi roadtrip z na novo obogateno familijico.

Please, welcome to the stage: Ruža, dojenček.

Izar na pomemben dan spozna prijatelja in izve nekaj o sladkarijah.

Resni prasci smo, do planeta in najbližjih, ščepec flirtanja s kmetijstvom in namakanja prstkov v margini nam tu ne bo prav nič pomagalo.

Kot stric srednjih let se še spomnim časov pred digitalno fotografijo in netom, ko fotke frisa še niso bile tako poceni. In kadar si se zbudil ves razštelan, si svoje sesuto telo zvlekel pred kopalnično ogledalo, se zazrl v svoj odsev in se pred zabuhlo, zapodočnjakano, a vendarle celovito podobo počasi spet sestavil v človeško bitje.

Spet sem bil v Barceloni. Dvakrat na leto grem tja, da si prepiham bližnje iz vseh por in pogruntam, koliko me je še ostalo. Pa ne gre s katerimkoli mestom, prav B me nekako uglasi s samim sabo, očitno ima zdravilno frekvenco za moj tip lika.

Skušam resetirat bljog. Nekoč mi je bil to kanal za karkoli, samo nafilaj nekaj not vsaka dva tedna in čez čas se začnejo delat čudeži. Humus je vedno iz vsega mogočega. Precej plevela je zmeraj, a to malo populiš in potem vsake toliko zrase kakšna čisto neverjetna jagoda.

kKjub temu da anonimni glas ljudstva, pogosto nagnjen celo k linču, nečesa ne obsoja, neka druga, tiha, pasivna obsodba brez pravega aktivnega nosilca poskrbi, da se na isto stvar zgrne obsodba nepreklicnega izgona iz javnega življenja.

V enem takem novem PM ždimo. Vse je relativno, skonstruirano, zdrobljeno na n malih zgodbic, ki odmevajo v naglavni riti. Medtem pa nas nekakšna čist brezvezna, zase prevelika zgodba lepo nabriše tam po desni.

Odkar sem se vrnil iz Amerike, ogromno spim. 10–12 ur v kosu, kot bi me bil New York s svojo centrifugo tako ožel, da zdaj rabim neskončno ur za filat baterijo.

Müsli in rüsbe je bljog Izarja Lunačka, ki je med letoma 2014 in 2018 izhajal na spletni strani časopisa Delo. Izar je v njem razglabljal o risanju, frendih, ljubezni in vzreji potomcev. Za to knjigo je prvič zmetal na kup jagodni izbor spletnih za­pi­sov, ki so s svojo ekspresivnostjo, iskrenostjo in humorjem že očarali številne brskalce. Duhovite in vse preveč človeške dogodivščine pa se pod geslom Čačke in tuhtci že nadaljujejo v spletnem mediju www.ludliteratura.si.Preberi