Poletje je mrtvo. Njegov rep smo zajahali, ko smo šli na prvi roadtrip z na novo obogateno familijico.

Please, welcome to the stage: Ruža, dojenček.

Izar na pomemben dan spozna prijatelja in izve nekaj o sladkarijah.

Resni prasci smo, do planeta in najbližjih, ščepec flirtanja s kmetijstvom in namakanja prstkov v margini nam tu ne bo prav nič pomagalo.

Kot stric srednjih let se še spomnim časov pred digitalno fotografijo in netom, ko fotke frisa še niso bile tako poceni. In kadar si se zbudil ves razštelan, si svoje sesuto telo zvlekel pred kopalnično ogledalo, se zazrl v svoj odsev in se pred zabuhlo, zapodočnjakano, a vendarle celovito podobo počasi spet sestavil v človeško bitje.

Spet sem bil v Barceloni. Dvakrat na leto grem tja, da si prepiham bližnje iz vseh por in pogruntam, koliko me je še ostalo. Pa ne gre s katerimkoli mestom, prav B me nekako uglasi s samim sabo, očitno ima zdravilno frekvenco za moj tip lika.

Skušam resetirat bljog. Nekoč mi je bil to kanal za karkoli, samo nafilaj nekaj not vsaka dva tedna in čez čas se začnejo delat čudeži. Humus je vedno iz vsega mogočega. Precej plevela je zmeraj, a to malo populiš in potem vsake toliko zrase kakšna čisto neverjetna jagoda.

kKjub temu da anonimni glas ljudstva, pogosto nagnjen celo k linču, nečesa ne obsoja, neka druga, tiha, pasivna obsodba brez pravega aktivnega nosilca poskrbi, da se na isto stvar zgrne obsodba nepreklicnega izgona iz javnega življenja.

V enem takem novem PM ždimo. Vse je relativno, skonstruirano, zdrobljeno na n malih zgodbic, ki odmevajo v naglavni riti. Medtem pa nas nekakšna čist brezvezna, zase prevelika zgodba lepo nabriše tam po desni.

Odkar sem se vrnil iz Amerike, ogromno spim. 10–12 ur v kosu, kot bi me bil New York s svojo centrifugo tako ožel, da zdaj rabim neskončno ur za filat baterijo.