Arhiv prispevkov avtorja Carlos Pascual (8)
Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.
Preberi19. decembra 2018 | Ospoljene reči
Oči axolotlov* nimajo vek. Njihove mineralne oči zrejo neprenehoma; od dneva, ko začnejo zreti, pa do dneva, ko umrejo. Te osupljive ali puste oči – odvisno od zrcaljenega odseva – uzrejo vse, kar se dogaja, in vse, kar se je že zgodilo v neskončnih preteklih tisočletjih pod površjem vodne gladine kanalov in umetnih jezer in nedavno, v zadnjih sekundah tekočih kamnitih koledarjev, na drugi strani stekla prenatrpanih akvarijev. (Ali res strmijo? Kaj pa, če strmijo v nas?)Preberi
19. maja 2016 | Esej, kolumna
Človek bi si lahko zamislil boljšo različico orla, tjulnja ali tigra (čeprav bi slednje gotovo motilo Borgesa), težko pa bi mu uspelo izboljšati škorpijona. Škorpijoni so kot poezija, kadar je popolna, kot čvrst haiku; premakniti ne moreš niti besede, preurediti niti prvine, ne da bi tvegal, da se, neponovljivi, pri tem sesujejo v prah.Preberi
9. marca 2016 | Esej, kolumna
Nekega dne, ki ne bo nikoli ostal zapisan na straneh zgodovinskih knjig, so svečeniki nekega nomadskega ljudstva po puščavah severa nosili svojega boga, utelešenega v majhnem, prevezanem svežnju mavričnih peres in drobnih votlih kosti, povaljanih v krvi. Bog, ki ga v jeziku tistega ljudstva imenujejo Huitzilopochtli – kar bi v naše jezike in v današnjih časih lahko nepopolno prevedli kot levi kolibri, kolibri z juga ali preprosto levičar, se bo nekega dne povzdignil iz teh skromnih začetkov in postal najmogočnejši in najkrvoločnejši bog na vsej ameriški celini. Njegovo ljudstvo, ki izvira iz mitološkega kraja z imenom Aztlan in ga svečeniki vodijo na poti iskanja smisla lastne usode, pa bo nekoč naselilo otoček sredi slane lagune, v srcu nekega imperija.Preberi
3. februarja 2016 | Esej, kolumna
Duševno stanje, ki ga nekateri dosežejo z budističnim umikom v gore, po napornem tednu izvajanja hatha joge na plaži ali po enotedenskem strogem očiščevanju telesa s pomočjo sadnih sokov nekje v puščavi, sem sam pred leti v Mehiki dosegel takrat, ko sem zasledoval mravlje.
Dokler nisem v reviji Vuelta, ki jo je v Mehiki takrat izdajal in urejal pesnik in katalizator kulturnega življenja Octavio Paz, prebral prispevka biologa E.O. Wilsona, sem mravlje opazoval zavzeto, čeprav ne pretirano učeno. Od tistega trenutka dalje pa je moje navdušenje dobilo študiozne razsežnosti.Preberi
30. decembra 2015 | Esej, kolumna
Vem, da ni pravi trenutek, da bi slabo govoril o ubogih živalih; da jih imamo zaprte, vklenjene, da je naša prevlada nad drugimi vrstami (vsaj nad vretenčarji) takšna, kot smo si jo za trenutek zaskrbljeno predstavljali, ko smo po padcu berlinskega zidu mislili, da bodo nad vsemi nami zavladale Združene države. Vem tudi to, da bi vsak povprečen državljan sveta – ki smo ga v nekem trenutku brez pretiranih pomislekov poimenovali kar zahodni – raje na vislice obsodil najbolj dobrohotnega predstavnika naše družbe, kot pa daPreberi
11. novembra 2015 | Esej, kolumna
Človek bi težko rekel, ali so bili vedno takšni. Ljudje imajo slab spomin celo za zelo najpomembnejše dogodke v svojem življenju, zato zelo težko povedo kaj zanesljivega o mestnem obnašanju vrabcev. O zadevi nisem našel nobene pametne bibliografije, čeprav slutim, da na to temo gotovo obstaja kakšna strokovna raziskava. Morda celo takšna, ki je zaradi svojega drznega pristopa k tematiki nikoli niso objavili in je tako obležala v kakšnem zapuščenem kotu mesta ali pa kje na podeželju. Preberi
8. oktobra 2015 | Esej, kolumna
Mehiški pisatelj Jorge Ibarguengoitia je nekoč, s svojim večnim prikrito ironičnim tonom, s katerim je tudi pisal, dejal, da za pisanje ne pozna boljšega navdiha, kot je denarni predujem na bančnem računu. Razumem ga.
Poklicni pisatelj sem postal, ne da bi se zato prav posebej trudil, predvsem pa ne da bi vedel, da je to sploh mogoče doseči. V času mojega odraščanje namreč tako moji starši kot moji učitelji nikoli niso varčevali s sapo med vztrajnim prepričevanjem, da je to preprostoPreberi
7. septembra 2015 | Esej, kolumna
Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se literarnim krogom raje izogiba in se ima za nasprotnika državnih programov subvencioniranja kulture, je zato, da je lahko pisal, v življenju opravljal najrazličnejša dela; bil je zidar v Bostonu, varnostnikPreberi
21. avgusta 2015 |
Literarno-umetniško društvo Literatura, Tomšičeva 1, 1000 Ljubljana
predsednica: Tina Kozin
ludliteratura@yahoo.com, tel. 01/251 43 69 ali 01/426 97 60
ID za DDV: SI62575694, matična številka: 5686750000
Uradne ure: ponedeljek od 11h do 12h, sreda od 11h do 12h, četrtek od 11h do 13h.
O mediju in pogojih sodelovanja
Navodila za pošiljanje prispevkov
Splošna pravila in pogoji nagradnih iger
© avtorji in LUD Literatura www.ludliteratura.si
Elektronski medij www.ludliteratura.si podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Javna agencija za knjigo RS.
Izdelava: Pika vejica