Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.

Oči axolotlov* nimajo vek. Njihove mineralne oči zrejo neprenehoma; od dneva, ko začnejo zreti, pa do dneva, ko umrejo. Te osupljive ali puste oči – odvisno od zrcaljenega odseva – uzrejo vse, kar se dogaja, in vse, kar se je že zgodilo v neskončnih preteklih tisočletjih pod površjem vodne gladine kanalov in umetnih jezer in nedavno, v zadnjih sekundah tekočih kamnitih koledarjev, na drugi strani stekla prenatrpanih akvarijev. (Ali res strmijo? Kaj pa, če strmijo v nas?)Preberi

Človek bi si lahko zamislil boljšo različico orla, tjulnja ali tigra (čeprav bi slednje gotovo motilo Borgesa), težko pa bi mu uspelo izboljšati škorpijona. Škorpijoni so kot poezija, kadar je popolna, kot čvrst haiku; premakniti ne moreš niti besede, preurediti niti prvine, ne da bi tvegal, da se, neponovljivi, pri tem sesujejo v prah.Preberi

Nekega dne, ki ne bo nikoli ostal zapisan na straneh zgodovinskih knjig, so svečeniki nekega nomadskega ljudstva po puščavah severa nosili svojega boga, utelešenega v majhnem, prevezanem svežnju mavričnih peres in drobnih votlih kosti, povaljanih v krvi. Bog, ki ga v jeziku tistega ljudstva imenujejo Huitzilopochtli – kar bi v naše jezike in v današnjih časih lahko nepopolno prevedli kot levi kolibri, kolibri z juga ali preprosto levičar, se bo nekega dne povzdignil iz teh skromnih začetkov in postal najmogočnejši in najkrvoločnejši bog na vsej ameriški celini. Njegovo ljudstvo, ki izvira iz mitološkega kraja z imenom Aztlan in ga svečeniki vodijo na poti iskanja smisla lastne usode, pa bo nekoč naselilo otoček sredi slane lagune, v srcu nekega imperija.Preberi

Duševno stanje, ki ga nekateri dosežejo z budističnim umikom v gore, po napornem tednu izvajanja hatha joge na plaži ali po enotedenskem strogem očiščevanju telesa s pomočjo sadnih sokov nekje v puščavi, sem sam pred leti v Mehiki dosegel takrat, ko sem zasledoval mravlje.

Dokler nisem v reviji Vuelta, ki jo je v Mehiki takrat izdajal in urejal pesnik in katalizator kulturnega življenja Octavio Paz, prebral prispevka biologa E.O. Wilsona, sem mravlje opazoval zavzeto, čeprav ne pretirano učeno. Od tistega trenutka dalje pa je moje navdušenje dobilo študiozne razsežnosti.Preberi

Vem, da ni pravi trenutek, da bi slabo govoril o ubogih živalih; da jih imamo zaprte, vklenjene, da je naša prevlada nad drugimi vrstami (vsaj nad vretenčarji) takšna, kot smo si jo za trenutek zaskrbljeno predstavljali, ko smo po padcu berlinskega zidu mislili, da bodo nad vsemi nami zavladale Združene države. Vem tudi to, da bi vsak povprečen državljan sveta – ki smo ga v nekem trenutku brez pretiranih pomislekov poimenovali kar zahodni – raje na vislice obsodil najbolj dobrohotnega predstavnika naše družbe, kot pa daPreberi

Človek bi težko rekel, ali so bili vedno takšni. Ljudje imajo slab spomin celo za zelo najpomembnejše dogodke v svojem življenju, zato zelo težko povedo kaj zanesljivega o mestnem obnašanju vrabcev. O zadevi nisem našel nobene pametne bibliografije, čeprav slutim, da na to temo gotovo obstaja kakšna strokovna raziskava. Morda celo takšna, ki je zaradi svojega drznega pristopa k tematiki nikoli niso objavili in je tako obležala v kakšnem zapuščenem kotu mesta ali pa kje na podeželju. Preberi

Mehiški pisatelj Jorge Ibarguengoitia je nekoč, s svojim večnim prikrito ironičnim tonom, s katerim je tudi pisal, dejal, da za pisanje ne pozna boljšega navdiha, kot je denarni predujem na bančnem računu.  Razumem ga.

Poklicni pisatelj sem postal, ne da bi se zato prav posebej trudil, predvsem pa ne da bi vedel, da je to sploh mogoče doseči. V času mojega odraščanje namreč tako moji starši kot moji učitelji nikoli niso varčevali s sapo med  vztrajnim prepričevanjem, da je to preprostoPreberi

Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se literarnim krogom raje izogiba in se ima za nasprotnika državnih programov subvencioniranja kulture, je zato, da je lahko pisal, v življenju opravljal najrazličnejša dela; bil je zidar v Bostonu, varnostnikPreberi