Svet vmes: Intelektualno delo, ženske in poskusi zgodovine

Ko kot zgodovinarka profesionalno raziskuješ zgodovino spolov, se hitro navadiš na življenje v znanstvenem getu, v zgodovinopisni niši, ki je potisnjena v zadnji panel konferenc, v ločene znanstvene publikacije, v večne opombe pod črto ali v zabavne anekdote. Navadiš se poslušati referate, v katerih ni omenjena niti ena ženska, pa čeprav dobro veš, da so ženske v tistem času in na tistem kraju obstajale. Že sama sebi greš na živce, ko po referatih kolegov dviguješ roko in rečeš, oprostite, nekako vam je umanjkala polovica človeštva, oni pa se, še preden spregovoriš, nasmehnejo, ker točno vedo, kaj boš rekla, in nato prijazno odvrnejo, da že že, ženske so seveda obstajale tako v tistem času kot na tistem kraju, ampak oni se ne osredotočajo na zgodovino žensk. Ko to odgovorijo, jim je nekoliko neprijetno, češ, vemo, da to ni čisto prav, a kdo bi zmogel vse to, o čemer smo zdaj govorili, misliti še za ženske. Včasih rečejo, da žensk v obravnavani situaciji preprosto ni bilo, in ko jih vprašaš, zakaj ne, vidiš, da si tega vprašanja nikoli niso zastavili. (Velikokrat so ženske prav tam tudi bile, a zanje ostajajo nevidne.) Ko oddaš znanstveni članek, ti recenzenti pogosto predlagajo, da že v naslov vključiš, da gre za zgodovino žensk, ob čemer vedno pomisliš, da kolegi, ki v svojih člankih omenjajo in citirajo le moške, v naslov ne napišejo, da gre za zgodovino moških, pač pa naj bi bila to univerzalna zgodovina. 

Ugotoviš tudi druge stvari, ki presegajo spol, a jih je, ko gre za akademsko humanistiko, vseeno pomembno omeniti: širina tvojega znanja niti približno ni tako pomembna, kot je pomembno to, da si zagotoviš lastno raziskovalno nišo. Ožja ko je, bolj krčevito jo boš lahko branila. Prav tako ni pomembno biti pismena; to ti lahko kvečjemu škodi, in kdo utegne pripomniti, da ne uporabljaš eksaktnega, znanstvenega jezika, kakor da celotni smisel humanistike ne bi bil ravno v tem, da se trudimo med seboj razločevati različne odtenke zabrisanosti. 

***

Stvari se v resničnem svetu spreminjajo bolj naglo kot v akademskem: druga za drugo izhajajo knjige o velikih dosežkih žensk, gledamo lahko filme o spregledanih genialkah, znanstvenicah in velikih umetnicah, založbe z novimi izdajami prevprašujejo kanon (ampak ne v Sloveniji!) in izpostavljajo nove literarne glasove, umetniške institucije pa se prvič v zgodovini sistematično posvečajo retrospektivam umetnic in marginaliziranih skupin. Bolj ko je bila ženska zatirana, zlorabljana in prezrta, raje se veselimo njenega velikanskega uspeha, ki je sledil nizu porazov in po možnosti – smrti. Popularna kultura išče vedno nove zgodbe o velikih uspehih (ali velikih tragedijah), medtem pa zgodovinopisje caplja za njo, ujeto v svoje niše, polpreživete metodološke zanke, projektne razpise, nacional(istič)ne narative ter prekarne pogoje dela. Humanistika seveda ne more in ne sme zagotoviti spektakla, vendarle pa je neverjetno opazovati razkorak med zgodovino spolov in popularno kulturo spolov; prva je opomba pod črto, druga pa napoveduje eno od dominantnih tem kulturnih industrij prihodnosti. Če bi se prvi uspelo jasno pozicionirati – najprej na področju samega zgodovinopisja in nato še na ravni splošne zavesti –, bi morda tudi druga lahko manj agresivno perpetuirala stari vzorec izjemnih zgodb, ki se od prejšnjih razlikujejo le po tem, da so en spol zamenjale za drugega, kakor bi bilo svet mogoče misliti le binarno. Ne potrebujemo #bossbabes, #rebelgirls, #queens, odveč je merjenje uspehov, kakor bi bili izmerljivi, ter tekmovanje v tem, katera je nekaj dosegla prva; kar v resnici potrebujemo, je razumevanje struktur, ki v družbi generirajo neenakost: pa naj gre za socialno, razredno, rasno ali spolno.

***

Najprej moramo prevprašati zgodovinske vire. Ti niso, kakor bi si kdo lahko predstavljal, nevtralni posredniki informacij med preteklostjo in sedanjostjo, temveč večkrat kurirani ostanki preteklosti: arhivi najpogosteje hranijo dokumente, ki se zdijo pomembni za obstoj nacionalnega zgodovinskega narativa. Poleg upravnih in pravnih aktov ter drugih političnih dokumentov hranijo predvsem dokumente velikih mož: državnikov, umetnikov, znanstvenikov; tistih, za katere je obstajal bolj ali manj splošen družbeni konsenz, da je njihova zapuščina pomembna za grajenje ideje o izjemnosti neke družbe. Mnogi med temi možmi so lastno zapuščino arhivu predali sami; in jo prej skrbno očistili vsega, kar bi lahko ogrozilo predstavo, kakršno so želeli zapustiti o sebi. Za mnoge so to storile njihove partnerke (obratnih primerov, da bi moški skrbno urejali zapuščino svojih partnerk, poznamo le malo, nekoliko več pa takšnih, ki so zapuščino le založili). Kult genija, ki je v 19. stoletju postajal čedalje bolj prisoten, je imel jasne zahteve o tem, kako se genij lahko obnaša, kakšen je njegov odnos do sveta in kako loviti ravnotežje med izstopajočim (ali celo ekscentričnim) in zanesljivim (intelektualnim) moškim, ki lastno delo vidi kot nekaj, kar ga presega in je namenjeno identifikaciji celotne skupnosti. Ženske preteklosti (in tudi še sedanjosti) nikoli niso mogle priti do tega statusa, ker je kalup genija obstajal le za moške. Ko je Simone de Beauvoir zapisala, da se genij ne rodi, pač pa to postane, je s tem merila predvsem na možnosti, ki jih ženske v primerjavi z moškimi niso imele: niso imele enakega odraščanja, dostopa do izobrazbe, intelektualne formacije, enakih možnosti za uveljavitev v poklicu ali intelektualnem življenju in enakih pogojev za delo. A prav tako pomembno je, da za ženske sploh nikoli nista obstajali kategoriji genialk ali intelektualk, saj javnost nikoli ni vzpostavila družbenega konsenza, po katerem bi ženske to lahko postale. Obstoj genija ali intelektualca začne obstajati z vstopom v javni prostor; ta pa je bil za ženske teže dostopen kot za moške. Že sama beseda genialka gre z jezika bistveno teže od besede genij, pa tudi konotacija in podton sta nekoliko drugačna pri ženski kot pri moški obliki.

***

Ena od lastnosti, ki naj bi definirale genija, je izvirnost, torej stvaritev nečesa, kar naj pred njim ne bi obstajalo. Berenice A. Carroll v tekstu The Politics of Originality: Women and the Class System of the Intellect poudarja, da je koncept izvirnosti uporabljan za utemeljevanje in ohranjanje razrednega sistema, ki temelji na lastninjenju idej. Ženske, tudi izjemne, so le redko hvaljene zaradi svoje izvirnosti, ampak se jim tudi na intelektualnem področju pripisuje drugačne lastnosti kot moškim. O ameriški sociologinji, aktivistki in Nobelovi nagrajenki Jane Addams (1860–1935) lahko tako v enem od biografskih leksikonov preberemo, da njen um ni bil izpopolnjen instrument učenjaka ali logika, temveč ga je odlikovala intuitivna modrost. Ženske, tudi ko dosežejo najvišje nagrade in priznanja, niso deležne enake obravnave kot moški; njihov intelekt ni erutditski, pač pa intuitiven, njihova vrednost pa ni prepoznana v izvirnih intelektualnih presežkih, pač pa se jih ceni predvsem kot sistematizatorke, promotorke ali popularizatorke (tujih) idej. Kot rečemo s sodobnim, prepogosto uporabljenim izrazom: pridne punce. Misliti žensko izvirnost je nemogoče, saj je ta vedno merjena po moških vatlih, zato so številne izvirne teme ali novi pristopi, ki jih uvajajo ženske, pogosto trivializirani in označeni kot preveč intimistični, izpovedni, družinski ali domačijski. Ženske so, da bi se v intelektualnih poklicih lahko postavile ob bok moškim, morale prevzeti njihove vrednostne sisteme in prioritete ter s tem zatajiti tisto, kar jim je bilo v resnici blizu. Tako so se bile primorane odločiti med tem, ali bodo bolj ali manj uspešne posnemovalke univerzalnih idej ali pa bodo tvegale marginalizacijo v getu ženskih idej. 

***

Italijanska pisateljica Natalia Ginzburg (1916–1991) je po rojstvu svojih otrok začela opažati, da ne more več pisati tako, kot je pisala, preden je postala mama. Postati mama je tranzicija v drugo telesno in mentalno stanje: ni mogla več nadaljevati s pisanjem, ob katerem se je počutila, »kakor da bralke in bralce goljufa z besedami, ki si jih je le sposodila«.¹ Materinska izkušnja ji je onemogočila, da bi »še naprej pisala kot moški, saj sem dobila otroke in zazdelo se mi je, da vem izjemno veliko o tem, kako pripraviti paradižnikovo omako, in četudi vsega, kar vem o paradižnikovi omaki, nisem uporabila v svojih zgodbah, je to vendarle pomagalo moji poklicanosti«.² Ginzburg se nikoli ni opredeljevala kot ženska avtorica ali celo feministična pisateljica, vendar pa je s svojo pisavo vztrajala pri odmiku od povojne univerzalnosti ter se raje kot velikim temam posvečala odnosom, ki se dogajajo za kuliso velikih zgodovinskih prelomnic. Spremeniti spol pomeni tudi spremeniti pisanje: kakor je nedavno zapisala teoretičarka Mckenzie Wark (1961), je pred tranzicijo vse življenje pisala s pozicije disociacije, zaradi česar po tranziciji, kljub prejšnjemu konstantnemu pisanju in objavljanju, tri leta ni mogla pisati. Nasloviti ta prostor disociacije ji je omogočilo, da spet piše, a drugače. Spol – in tudi to, kako se znotraj svojega biološkega in/ali družbenega spola počutimo – ima bistven vpliv na intelektualno produkcijo.

Postati intelektualka ali genialka je pomenilo tudi imeti zmožnost zamisliti si lastno življenje na način, ki ga nisi videla pri drugih; odločiti se za življenje po neuhojeni poti, na kateri ni referenčnih točk, na katere bi se lahko opirala. Večina žensk generacije Natalie Ginzburg (ali še današnje generacije trans oseb) ni imela nobenega zgleda, v katerem bi lahko uzrla lastno podobo prihodnosti: lahko so sicer pri intelektualnih poklicih opazovale svoje očete (oče Natalie Ginzburg je bil znanstvenik, a je tudi rad zmerjal svojo ženo in vse njene prijateljice s tepkami), vendarle pa so lastno življenje odrasle ženske z intelektualnim poklicem šele morale iznajti. Ginzburg sicer ni marala izgubljati časa z gospodinjstvom, je pa z leti vendarle začela pogrešati red, zato je občasno zagnano pospravila vse kuhinjske omare ter ob tem zapisala: »Mislim, da gre za to, da se na tak način spominjam redoljubnosti svoje mame. A svojih papirjev nikoli ne urejam; moja mama ni pisala in tudi ni imela papirjev.« ³ S tem je povedala: dobila sem zgled, kako biti gospodinja, nisem pa dobila zgleda, kako biti pisateljica. Za njeno in tudi še za naslednjo generacijo žensk v Evropi ni bilo veliko zgledov ne le za to, kako postati umetnica ali znanstvenica, pač pa tudi za to, kako postati pravnica, zdravnica ali akademičarka. Za številne marginalizirane skupine so ti zgledi še vedno redki.

Po drugi strani je bil nered njenega (drugega) partnerja »triumfalen«, a tega sploh nikoli ni zares opazil, saj ni ponotranjil vrednostnega sistema tega, kaj pomeni red. Ženske so – ne glede na intelektualne ali umetniške dosežke – globoko v 20. stoletje morale nase prevzeti skrb za gospodinjstvo. Opustiti gospodinjsko delo ni veljalo za emancipatorno, pač pa za sramotno dejanje. To lepo ponazarja anekdota Zofke Kveder (1878–1926). V času, ko je živela v Pragi, se pisateljsko vzpenjala ter sebe in svojo hčer preživljala z intelektualnim delom, ko je skratka za žensko svoje generacije in svojega porekla dosegla vse, kar je bilo mogoče, jo je obiskal Ivan Lah, ki je pozneje popisal njuno druženje in z naklonjenim tonom omenil ustvarjalni nered na njeni mizi. Zofka Kveder je imela namreč mizo polno papirjev, med njunim pogovorom o politiki in umetnosti pa je z zdrobom hranila hčer Vladko, ki je medtem zaspala in ji je hrana kapljala z ustec. Lah je z anekdoto skušal opisati svetove, ki jih je naseljevala Kveder kot intelektualka, umetnica in tudi mama, vendar pa mu je Kveder to zamerila in napisala dolgo užaljeno besedilo, saj jo je Lah po njenem mnenju »proglasil za neko žensko, ki reda ne pozna«. ⁴ Bralstvo je skušala prepričati, da je bila dobra in redoljubna mama ter gospodinja, da so »njene deklice mnogo punčk imele, oblekic in predpasnikov in druge take robe, ki jim jih je sešila mama. A nogavic potrganih […], ki jih je Zofka popravila, bila bi cela gora.« ⁵ Kveder v istem besedilu ob bok postavlja svoje intelektualno (in po njenem tudi narodotvorno) delo ter materinstvo in skuša pokazati, da zato, ker je (intelektualno) delala, ni bila slaba mama.⁶

***

Tudi naslednice Zofke Kveder, ki so živele v času, ki je vsaj na videz propagiral enakopravnost spolov ter se tako na ideološki kot praktični ravni posvečal emancipaciji žensk ter proletariata, so v nasprotju s svojimi možmi, ki so prav tako opravljali intelektualni ali umetniški poklic, pristale na trojno obremenitev: breme službe, gospodinjstva in intelektualnega dela. Kot je dejala Branka Jurca (1914–1999): »Glejte, žena sem, mati, bila sem v službi, gospodinja, družbena delavka, in povrh še pisateljica. Povrh pravim, ker se pisanju lahko posvetim, ko opravim vse drugo. Pišem torej vmes, ko je opravljeno gospodinjsko delo, ko je poskrbljeno za družino, ko minejo sestanki, ko opravim nakup, ko poravnam račune z inkasanti, ko odidejo gostje, ko …, ko …, skratka: vmes.« ⁷ Njena sodobnica in kolegica Mira Mihelič (1912–1985) je svoj delovni proces opisala z besedami: »Vstajam navsezgodaj in ko se dobro ogrejem pri pisalnem stroju, vstanejo tudi drugi člani družine in vdirajo s svojimi željami […] v mojo delovno sobo. Navadila sem se že, da se ne ograjujem od svojih družinskih in vsakdanjih obveznosti in da z vsakim trenutkom lahko pretrgam svoje pisateljsko delo, če me kdo zmoti, in ga nadaljujem, ko imam to srečo, da ostanem spet sama. […] Seveda zavidam svojim tovarišem pisateljem, ki lahko ravnajo drugače, vendar pomeni dejstvo, da si se s svojo usodo sprijaznil, skoraj tudi že zmago.« ⁸

To je le nekaj anekdotičnih ilustracij, ki pričajo o tem, kako težko se je bilo ženskam sploh posvetiti intelektualnemu delu, kaj šele ga scela opravljati. A kult genija, kot vemo, ničesar ne obožuje bolj kot tega, da se nekdo scela posveti svoji umetnosti, da pozabi nase in na svet okoli sebe in diha smo za lastno veličino in veličino svojega dela. Večina žensk si tega ni mogla privoščiti. Ženska zgodovinsko gledano nikoli ni bila individuum, kakor je bil lahko moški, in prej kot za osamljeno genialko bi bila oklicana za norico. Pri tem velja upoštevati, da ženska norost ni imela enigmatične moči in podtalne privlačnosti, kakšno je lahko imela moška, če je genij seveda dovolj natančno odmeril svojo (bolj ali manj) performativno norost. Družbeno sprejeta norost ni nič drugega kot stvar privilegija. 

Lahko bi rekli, da je danes drugače, in marsikaj se je res spremenilo, vendarle pa družba še vedno s težavo dopušča, če se ženska scela posveti svojemu delu. Kot je pokazal primer britanske pisateljice Rachel Cusk (1967), katere prvi mož je opustil svojo odvetniško prakso ter prevzel družinska in gospodinjska dela, da je ona lahko pisala, ji je družba to strahovito zamerila ter jo zmerjala kot sebično: tako zaradi tega, ker je natančno in nesentimentalno popisala materinstvo, kakor tudi zato, ker se je od moža, ki naj bi toliko žrtvoval zanjo, ločila. In nič ni hujšega kot sebična, nehvaležna ženska, ki stori točno to, za kar so bile generacije genijev pred njo hvaljene: postavi svojo umetnost na prvo mesto. 

***

Da je samotni genij lahko obstajal, je za seboj v večini primerov potreboval nevidni kolektiv, ki je skrbel za njegov mir in za to, da je imel pogoje za delo: pa naj je šlo za podporo mater, partnerk, sester, hčera, tajnic, asistentk ali hišnih pomočnic. Tudi ženske so imele hišne pomočnice (in materinsko pomoč), a zanimivo je, da so o njih tako v svojih avtobiografijah in pismih kot v umetniških delih pisale veliko pogosteje kot moški, saj so se zavedale nujnosti te pomoči za njihovo intelektualno produkcijo, medtem ko se je ta moškim bolj pogosto zdela samoumevna. Madžarska pisateljica Magda Szabó (1917–2007) je s svojim romanom Vrata (1987, slovenski prevod Gabrielle Gaál 2021), postavljenim v pozna šestdeseta leta, pokazala kompleksen odnos med pisateljico in njeno gospodinjsko pomočnico, ki jo prva najame, saj v nasprotnem primeru ne bi mogla profesionalno pisati. Pomočnica Emerence v mnogočem nadvlada svojo gospodarico Magdo, hkrati pa se v različnih kontekstih zamenjujeta tudi njuni javni in zasebni personi. Szabó tako poruši mit o ločenih sferah, ki se pri analizi intelektualne zgodovine pojavlja vse od Tocquevillove Demokracije v Ameriki (izšla je v dveh delih leta 1835 in 1849) in je, kakor kaže Linda K. Kerber v knjigi Toward an Intellectual History of Women, eden najvztrajnejših zgodovinskih tropov. Prav zaradi tega ločevanja na javno in zasebno sfero je zgodovinopisje stoletja resno preučevalo le javno sfero. Marksistična teorija je to umetno delitev zavrgla in pokazala, da sta ločeni sferi socialni konstrukt, ki prikriva neplačane družbene in ekonomske storitve. Zato ni čudno, da številne dokumente, ki pričajo o ženski intelektualni zgodovini, šele odkrivamo, velikokrat na najbolj nenavadnih mestih, kot je denimo med papirji njihovih partnerjev. Hrvaške zgodovinarke so tako pred nekaj leti v arhivu pisatelja in komunista Avgusta Cesarca (1893–1941) našle dnevnik njegove partnerke Marije Vinski (1899–1941), hrvaško-avstrijske zdravnice in antifašistke judovskega porekla, ki z izjemno lucidnostjo in pisateljskim talentom popisuje svoje življenje od študija medicine na Dunaju do politične mobilizacije v Zagrebu. Ta dnevnik, ki je izšel z naslovom Velik je misterij života (2021), prikazuje genezo mlade intelektualke: njeno senzibilnost, strah pred neuspehom, nezmožnost usklajevanja gospodinjstva, materinstva in študija, družbene pritiske, rasizem ter žensko telo, ki z močnim krvavenjem in drugimi težavami, pogostimi pri tem biološkem spolu, ženski konstantno onemogoča intelektualno delo. Kdo ve, koliko tovrstnih dnevnikov ostaja skritih; tudi zato, ker so se njihove avtorice za časa svojega življenja na smrt bale, da bi jih kdo našel. Žensko pisanje, ženska čustva in žensko telo so bili dolgo razumljeni kot del stroge intime in izpovedi o njih so veljale za sramotne. V nasprotju z moškimi, ki so si lahko dovolili javno viharništvo, so se ženske strasti pogosto odvijale povsem skrite, zaklenjene v dnevnikih z malimi ključavnicami, kakršne deklice uporabljajo še danes. S temi skritimi dnevniki se bodoče intelektualke že kot mlade naučijo, da je številne stvari za žensko najbolje skriti – in tako ostane vse njihovo življenje, dokler zgodovina občasno po srečnem naključju in dolgo po njihovi smrti ne začne odkrivati kompleksnosti njihovih življenj. 

***

Razumeti intelektualno delo žensk in marginaliziranih skupin je pogosto bolj kot z intelektualno zgodovino povezano z zgodovino dela. Prevprašati moramo pogoje dela, ob tem pa se zavedati struktur moči, ki so bile v posameznih časih povezane z intelektualnimi avtoritetami, družbenimi predsodki, intimnimi prepričanji in nevidnimi družbenimi dogovori. Da enako intelektualno delo moškega in ženske ne pomeni enake recepcije (tako finančne, intelektualne kot intimne), pa je z anekdoto o zakonskem pisateljskem paru natančno povzela Marguerite Duras (1914–1996): »Ko sta v paru pisatelj in pisateljica, žena reče: Moj mož je pisatelj. Mož pravi: Tudi moja žena piše. Otroci povedo: Moj oče piše knjige, in tudi mama jih, včasih.« ⁹

¹ Natalia Ginzburg: The Little Virtues. London: Daunt Books 2018, str. 86.

² Prav tam, str. 99.

³ Prav tam, str. 71.

⁴ Zofka Kveder: Zbrano delo. 5. Knjiga. Dramatika, članki, feljtoni. Ur. Katja Mihurko Poniž. Ljubljana: ZRC SAZU 2018, str. 621.

⁵ Prav tam, str. 623.

⁶ Ugibamo lahko, da je bil krčeviti zagovor Zofke Kveder tudi posledica Vladimirine smrti, saj je prevpraševala svoje materinstvo in se borila z občutkom krivde. (Vladimira je sicer umrla za posledicami španske gripe.)

⁷ Branko Hofman: »Branka Jurca: Pri otroških zgodbah se mi zdi izredno pomembno, da otroka čustveno prevzameno, da razpoloženjsko podoživlja zgodbo«. V: Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978, str. 112.

⁸ Branko Hofman: »Mira Mihelič: S pisateljsko srečo je kakor z mavrico – bolj se ji bližaš, bolj se ti odmika«. V: Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978, str. 309.

⁹ Marguerite Duras: Practicalities. New York: Grove Weidenfeld, 1990, str. 67–68.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS