Human(ističn)a vrednost besede

Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. Novi Robinzoni se samovoljno umikamo, bejž, proč od človeškega, stran od zgodovine, na samo, na plano, misleč, da bo svet boljši brez nas. Ne, če človeka izgubimo, izgubimo vse, kar lahko svet vodi k boljšemu. Če se odpovemo sebi, lahko že danes spustimo roleto, rekoč: ne gremo se več, konec naše zgodbe. Za nami ledeni molk in žgoča puščava duha. Nikar! Naj nas ne bo strah sončne svetlobe le zato, ker običajno razsvetljuje bedo sveta, če naj citiram slikarja Renéja Magritta. Humanisti izbiramo in delujemo za življenje! Izza skal razdrapanega Krasa v Rebulovem romanu Kačja roža se nam takole oglaša partizan Dušan, socialist, ki v jeziku človečnosti nagovarja vse, ki smo »doma pod temi oblaki«. Dušanu gre za nas do te mere, da bi po lokalih in ministrstvih razobesil napise: »QUI SI PARLA SOLTANTO UMANO. Tukaj se govori samo človeško. Za novo družbo gre, ne za table. Za nov planet« (Mihelač 1994, str. 38). Tujci v lastnem domu, izgnanci na svoji zemlji, vrženi nekam, kaj vem, kam. Pa vendar ostajamo ljudje, nič več in nič manj, in to nam mora zadoščati.

Modni trend protihumanizma se najprej in predvsem potika po intelektualnih poljanah tistega, kar smo nekoč s sveto prepričanostjo imenovali studia humanitatis. Naj tvegamo sociološko hipotezo: humanizem se je – vsaj pri nas, iz vzrokov in z oblikami, ki jih na tem mestu ne morem poglobiti – zagozdil med kladivo in nakovalo politizirane kulture. Za »desne« je v njem preveč človeškega, za »leve« preveč božanskega. Oboji kličejo protihumanistični »človeka čim manj«. Oboji »od znotraj« razpihujejo tehnizacijo človeka in humanizacijo strojev (Mihail Epštejn, Znak_vrzeli. O prihodnosti humanističnih ved, LUD Literatura 2012, str. 441). Takšne scientiae so za preživetje človečnosti indesideratae. Zanjo se lahko bije le v renesančnem smislu laična, kar pomeni svobodomiselna, torej transpolitična kultura. Humanizem je politična gesta nadstrankarske kulture, je političen v svoji transpolitičnosti zato, ker išče (so)človeka. Nič, kar je človeškega, nam ne sme biti več tuje, če naj parafraziram zimzeleno Terencijevo geslo.

Razprodaja človečnosti se odslikava tudi v sodobni besedni (širše) in literarni kulturi (ožje), ki tiho in globoko drsita v protihumanizem/-ost. Naj po vrsti nasekljam nekaj njunih razpoznavnih sestavin.

a) Nikdar v zgodovini še nismo bili tako povezani in oddaljeni obenem. Komunikacijska družba je vse prej kot razcvetje besede, nasprotno, preplavlja jo molčeči jezik podobe, znakovno sporočanje, ki besedo v najboljšem primeru naključno naplavlja. Spletne vadnice (videotutorials) kot instantni nadomestek navodil za uporabo. Klepetna upodobitev nadomešča knjižno ubeseditev po zakonu sporazumevalne ekonomike, ki se ji ne postavljamo po robu (k tej predaji se še vračamo). Brezbesedje podobe se kaže kot odpoved besednemu pomenu, ergo misli, torej pojmu in ideji. Da sta beseda in misel korelativno odvisna, je jasno vsakomur: kdor misli, govori s sabo tako, da abstraktne pojme »neslišno« prevaja v notranji jezik. Mišljenje je govor po tihem – zato so, če naj rečemo wittgensteinovsko, meje našega jezika meje našega sveta. Besede rojevajo misli in obratno, nasprotno pa oboje usiha. Z redčenjem besednjaka in dezaktivacijo ubesedovanja se človeštvo razčlovečuje, izgublja pomensko vsebino, smiselno navzočnost. Z besednim hujšanjem si ožimo obzorja na poti v počloveške oblike nepismenosti, v novi srednji vek brez izrazov in pojmov, brez besed in pomenov, brez zvena in pomena, kot bi zakonsko dvojico pesnikovanja zarisal tržaški literarni zgodovinar in akademik Miran Košuta, ki je po tem azimutu v italijanščino prepesnil integralni Prešernov opus (Poesie, ZTT 2020). Oblika in vsebina: osnovni graditeljski par besedne kulture prebuja v lepo in smiselno življenje.

Pisna in ustna beseda (verbum, lógos), ta polnozrnata moka človečnosti, na rešetu Instagrama postaja čedalje bolj rafinirana, prečiščena do belega, nesubstančna, nizkokalorična. Ker nam besedni zaklad polzi med ustnicami, imamo vse več težav s kompleksnim mišljenjem. Važno, da dobro zveni, ali kaj pomeni, je drugotnega pomena. Ni časa in ni prostora, da bi si kaj pametnega povedali. Svet brez besede izgublja pomen in smisel. Besede in stvarnost, verbis et rebus: »Le kako naj bo filozof, kdor slabo piše?« se je spraševal renesančni knjigožer Niccolò Niccoli. Brezčasna lectio humanizma je torej vrednost in teža besede. Besede štejejo, oblikujejo in gradijo, kajpak tudi rušijo, zaveznice in sovražnice obenem. Z bogatenjem besedne kulture že res kaj malega tvegamo, predvsem pa lahko nemalo pridobimo. O human(ističn)i vrednosti besede pravimo to, kar je Adorno o glasbi: velika literatura je herkulsko junaštvo. Užitki besedne kulture, ustvarjene, poustvarjene, sprejemane, so izbojevana pridobitev. Besedotvorci in besedojemalci se do literarnih lepot vzpenjamo z duhovnim bojem, premagovanjem pojmovnih skokov, razlagalnimi napori. A trud bo na vrhu poplačan s pronicljivim razgledom, okrog sebe in vase.

Francoski pesnik in esejist Paul Valéry v spisu »Poezija in abstraktno mišljenje« takole zapiše: »Vsaka beseda, prav vsaka med besedami, ki nam omogočijo hitro prestopiti prostor neke misli in slediti vzgibu ideje, ki si sama zgradi svoj izraz, se mi zdi kot ena tistih lahkih desk, ki jih vržemo čez jarek, čez prepad, in ki morajo zdržati težo človeka, ki bo stopil čez. Toda prečka naj nalahno in naj se nikdar ne ustavlja, predvsem pa naj ne poplesuje po trhli deščici, da bi preizkusil njeno trdnost! […] Krhki most se brž zamaje ali poruši in vse zgrmi v globočine« (O poeziji. Izbrana predavanja in eseji, LUD Literatura 2021, str. 53–54). Humanisti krhkosti besedne kulture, ki pojme mosti z idejami, ne zanikamo, nasprotno, njene majave brvi zadržujemo z odprtostjo duha. Po vrvi ubesedovanja stopamo nalahno, po prstih zvenečih pomenčic, a prečkanju (preseganju) se nočemo odpovedati. Ko pod majavimi nogami zija brezno, pomeni, da visimo na lasu sredi kopnih pasov. Tja čez hočemo, na prsteno stran, do trdnejših tal bivanjskega smisla.

Humanistična beseda je dialoško zdravilo. Zgodovina zahodne filozofije se začne z nasvetom: »najboljša je mera« (Kleobulos). Danes šteje le prekomernost: preveč in premalo nas je. Po eni strani bolehamo za besedno bulimijo: hujšamo z goltanjem in bljuvanjem besed. Od tviterščine do tiktokščine je lučaj: oboje nas vodi v primanjkljaj notranjega dialoga. Vse(povprek) se izcejamo navzven, iz prve in brez premisleka. Prvič zato, ker preziramo vzdrž(a)nost od sojenja (epohé): mnenja in trditve ekspliciramo brez meja, ker omejenosti lastnega spoznavanja ne poznamo, lastne nevednosti ne priznamo. Drugič zato, ker besedo uporabljamo kot orožje – toda z orožjem se strelja! (Oprosti mi, Brecht, ki se ob boku Hegla, Fichteja in Marcuseja obračaš v grobnici Dorotheenstadta.) Mojstri oddaljujočih besed smo, takih, ki ločujejo in delijo. Nehumanizem je doba sovražne besede, ki idejna načela (»resnico«) postavlja pred človeka (moralo), ki z besedo stopa z drugim, če sploh, v gverilski odnos, z nožem med zobmi, ki za ideje ubija, brezkompromisna in samoljubna, samozadostna. V zadnji krog na izpadanje človečnosti z besednim kamenjanjem. To bo (je?) nova oblika državljanske vojne, bratomor za (lastno) besedo. Z besedami zagovarjamo in trdimo, dokazujemo in prepričujemo, svetu vsiljujemo svoja nezmotljiva in nepremakljiva stališča – poslušamo nikdar. Jaz pa pravim: sebe poslušam, odkar sem živ! Kaj pa drugi mislijo? Saj je že argentinski pisatelj Jorge Luis Borges o sebi pravil, da je najprej bralec in šele zatem pisatelj. Kaj šele mi!

Tretjič z besedami dvigamo pesti zato, ker ne znamo niti nočemo govoriti v dvoje. Ni vsak dvogovor dialoški. Koliko javnih razprav, okroglih miz, strokovnih simpozijev in televizijskih intervjujev je navideznih: nasproti si sedeči sogovorniki, ki lajnajo (po) svoje, monološko. Naj obrazložim z učbeniškim prizorom. Ob 8.20, ko se odprejo vrata tržaškega poštnega urada, brhki upokojenki živčno čakata v vrsti. Mudi se jima za štedilnik. Kratkočasita se takole rekoč: »Vnuk je končno diplomiral.« »Moj je pa prava zguba, vsega se loti in nič ne zaključi.« »Danes bo pa vroče!« »V naši dnevni je pasja vročina. Sem rekla Pepiju, naj že enkrat postavi klimatsko napravo.« Nekaj po-govorov kasneje: »Danes pečem jabolčni štrudelj. Namesto rozin bom usula čokoladne kapljice. Pa niti kapljice ruma.« »Joj, jaz pa še vedno sledim receptu stare mame [pri nas bi rekli none]. Veš, najprej zvaljam bla bla bla …« Naša politična, družbena in intelektualna sfera često z besedami občuje kakor zlajnani tržaški starki: zakoličena v verigah samogovorov, pri katerih vsakdo za-govarja svojo zgodbo, v govorni dvojici ali skupini sam zase, ne da bi pomislil na odpirajoči stik, dotik ali pač trk z drugim. Zakonska kregarija je bolj poučna od takšne kulture. Monologi tečejo kot vzporednice vsak svojo pot … Zato, da dva-govora narasteta v dvogovor, se morata monolognici na nekem mestu ukriviti in do tedaj vzporedni črti usmeriti v presečišče. Dialoško human(ističn)a beseda mora (oba) so-govornika spremeniti. Humanitas ancilla vitae est. V službi človeka prek odkruškov zbližujočih besed, ki se nas dotikajo.

b) Na vrsti je še literarni hod, ki smo ga sicer predhodno že aperitivno nagrizli. Literatura se omenjenih »prehranskih« težav našega časa kajpak zaveda, a na trenutke kaže, da bulimijo zdravi z anoreksijo. Puhlorek less is more danes pomeni nekaj povsem drugega, kot je v šestdesetih letih. Tudi literatura je tedaj (hvala bogu) dekonstruirala avtoritarnost, vendar tako, da jo je zamenjala z njenim nasprotjem, permisivnostjo, s čimer je problem obrnila na glavo, ne pa ga tudi odložila. Anoreksični duh nekaterih sodobnih literarnih trendov se s klasičnim védenjem in izročilom ne obremenjuje, pojoč: kar je več, je preveč. Zanje je vse too much. Minimalizem zna tudi v ustvarjalni kulturi biti izgovor za nevednost, pomanjkanje modrostne globine in razgledne širine, začaranost s harmoničnostjo videza, ki nič ne pomeni, dovolj je že, da pomirjujoče skladno izgleda. Na kocki je krčenje spominskih obzorij, redčenje referenčnih virov, osamitev v samovoljno sedanjost. Sodobno literaturo daje deloma upravičen, deloma preganjav strah pred zdrsom v pretiravanje, patetiko, pleonazem. Zato ne preseneča oživljeno zanimanje za epikurejstvo in stoištvo: če so predsokratiki učili »ničesar preveč«, zdravi razum pa priznava »vsega dovolj«, epikurejska luščilnica bistv(eneg)a prisega na »vsega čim manj«. Humanisti sprejemamo izziv in prežeče tveganje pretiravanja, priznavajoč, da več zna biti več. »Več« ni nujno količinska, lahko je kakovostna kategorija. Literarni humanizem je zmerno prekipevanje, zadržano tveganje, obvladano pretiravanje, zvestoba življenjski zemlji, ki daje in jemlje, in čudež življenja v njem, ki hoče in upa, treznoglav in vročesrčen.

V tem okviru bi si na Slovenskem zaslužili resno razpravo o tem, kaj pomeni, kakšna naj bo in kje naj se pojavlja esejska oblika pisanja. Literarni okus romanskih intelektualnih miljejev, predvsem italijanskega in francoskega, se vrednotno razlikuje od slogovnega modela, ki smo ga vajeni pri nas, kjer (če mene vprašate posnemovalsko, brez konsenza) povzemamo po anglosaških, prej kot germanskih virih. Za humanistično esejistiko so značilni vsestranska razkošnost, tudi v neumetnostnih, torej strokovnih in znanstvenih besedilih, darežljivo sklicevanje na (klasične) vire (auctoritates), po katerih se meri naša vrednost (in ne obratno!), narativna in često aforistična izvirnost, širina intelektualnih in duhovnih obzorij. Brkljarija pri zahodnih sosedih prevlada nad analitično doslednostjo in laboratorijsko natančnostjo, ki je pri nas kakovostni znak konceptualne relevantnosti. A nekateri Slovenci razmišljamo latinsko. V tem metodološkem smislu je humanizem prava ars combinatoria, čebelja umetnost spajanja in združevanja različnih pojmovnih in zvočnih, vsebinskih in slogovnih cvetov, ki postanejo, če naj se izrazim markavrelijevsko – pravzaprav bencinsko –, energija za življenje. Če iz drvarnice bivanjskih občutij vlečemo polena različnih debelin, dolžin, drevesnih vrst, bo ognjišče besedne umetnosti zaplapolalo zdravo in bogato, široko navznoter, navzven in navzgor – esejsko. Kulture nikdar ni dovolj! In zopet smo pri minimalizmu, ki humanistično teorijo vrlin prav srednjeveško obrača na glavo, poveličujoč negativne kreposti (jemanje, praznjenje, brisanje) na račun renesančno pozitivnih (kopičenje, brkljanje, spajanje). Pri motrenju minimalistične estetike, ki jo na tone uvažamo iz skandinavskih in daljnovzhodnih svetov, se klasična dilema glasi: je za površjem lepega sploh kaj? Če je zamolčanega več od izrečenega, mirne duše, minimalizem si v tem primeru zasluži naziv konceptualne umetnosti. Če pa je površina vse, če Katy Perry na štartu premaga Aristofana, je za človeško kulturo odločno premalo.

Knjiž(ev)ni jezik ni samoumevno naključje ali naravna danost, je s težaškim delom pridelan sadež, s študijem, z branjem, raziskovanjem, ne nazadnje ustvarjanjem. Za literarno besedo se mora človek odločiti. Besedni jezik, glej pogovorni, po sebi teži k ekonomiki, siromaštvu, tako rekoč k lenobi. Ali ni angleščina kot lingva franka poznomodernosti simptom ravno takšnega polenobljenja časov? Zato apeliram na besednike: k minimalizmu besedo že sámo odplakuje, ne silite z glavo v zid, če že nasprotno, tej slepi nujnosti se postavljajte po robu. Za uspeh sporazumevanja je dovolj že 500 besed, kar pomeni, da za preživetje ne rabimo bogatega jezika. Potrebujemo ga za življenje, za našo srčno in umetniško kulturnost, da širimo, ne siromašimo, svoj miselni svet. Literat(ura) besedni jezik kultivira in goji, da bi ne (p)ostal »vulgaren«. V tem konservativnem smislu se kajpak postavlja kompleksno literarnoteoretsko vprašanje: ali je smotrno in smiselno žargonski govor uvrščati med umetnostna besedila? Ulični jezik je sporazumevalno orodje, kvečjemu etnografski zapis, ne literatura. A to so že druge zgodbe.

Furlanski pisatelj, kipar in alpinist Mauro Corona, ki sem ga sveže poslovenil (Kot kamen v rečnem toku, Sidarta 2021), rad navaja besede urugvajskega pisatelja Juana Carlosa Onettija, po katerem so edine besede, ki si zaslužijo, da se jih spomnimo, tiste, ki so boljše od tišine. Težko je verjeti, da bi besede lahko premagale tišino, toda res je tudi nasprotno, dodaja v knjigi Zadnje izpovedi (Confessioni ultime): včasih je besede treba spraviti iz ust. Se izpovedati, zanamcem pustiti besedno oporoko. Naše besede morda res niso boljše od tišine, a če bi molčali, bi umrli nerazumljeni.

V Rebulovem romanu Zeleno izgnanstvo, divnem literarnem poklonu humanizmu na Slovenskem, se krešejo dialogi med Tilnom Kontovelskim, surovo razgledanim župnikom s tržaškega Krasa, in toskanskim humanistom, sredi quattrocenta tržaškim škofom Enejem Silvijem Piccolominijem, kasnejšim papežem Pijem II. Namesto zaključka naj nas iz uvodniške godlje izvleče spomenik human(ističn)e literature:

»Ti smem postaviti vprašanje, celsitudo?« / »Nič ni bolj sokratsko kot spraševati.« / »Namreč vprašanje, ki utegne biti za olovorjenega pesnika izzivalno.« / »Kontovelski vikar ima izzivalnost tako in tako v krvi.« / »Čemu pravzaprav pišeš, celsitudo?« / Zvenelo je dosti izzivalneje, kot je bilo rečeno. Namreč: kaj pa je to, onegaviti s pisalom, ko ti od vseh strani tleskajo v obraz listi knjige stvarstva, popisani s srnjimi stopinjami in drvarskimi kolovozi, na belem vosku iz podnebesne snovi, na palimpsestu, kjer kljub zimskemu brisanju lahko zaslutiš še drugačno kroniko, neštete rodove dreves od začetka zemlje pa kmečke ljubezni v borovničevju pa sečnje za lesne dajatve gradovom naokrog pa generacije vetrov in neštete invazije gob – kako moreš v takšnem viharju popisanega sploh še segati po kakšnem praskalu? / »Se ti zdi pisanje tako irealno?« je vprašaj Enej Silvij. / »Ne toliko irealno kolikor obrobno,« je rekel Tilen. »Kaj vem; kot da bi hotel prestrezati reko v kapuco« (Slovenska matica 1981, str. 330–331).

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS