O kuhanju žab, padlih drevesih in vročem branju

Poletje je čas bralnih priporočil, naivno obdobje, ko naj bi prebrali vse, za kar nam je med letom zmanjkalo časa in volje. Jaz na začetku vročinskega vala berem o ledu. Polagam si ga na jezik, na čelo, na zapestja, nazadnje: na dušo, polagam besede in stavke v zavest kot obkladke. Ure in ure na zaslonu strmim v fotografijo ledenika, ki ga kmalu ne bo več (Gare de Montevers et la Mer de Glace, piše spodaj).

Vmes prebiram O hoji v ledu Wernerja Herzoga, prečim novembrsko puščo med Münchnom in Parizom, z do kože premočenim in drgetajočim avtorjem spim na senikih, vlamljam v prazne počitniške hišice in komaj s kom govorim. Vse skupaj ne pomaga prav dosti, še zmerom mi je vroče, obračanje listov v knjigi ni zaradi prižganega ventilatorja nič lažje, misli pritiskajo globoko k tlom. V takšnem postane v mestu neznosno, ulice so kanjoni segretega zraka, nad asfaltnimi parkirišči migeta živa meglica, v ustih se nabira belkasto, v razbeljenih avtobusih puhtijo pazduhe, psi in golobi se zgrinjajo v redke sence in polagajo glave v mlačne luže, v zaklenjenih avtomobilih umirajo otroci, stari v zaklenjenih stanovanjih. Tisti, ki preživimo do večera, šele takrat previdno dvigamo rolete, zračimo, sumničavo postopamo med požganimi zelenicami. Spimo z odprtimi okni, ponoči prisluškujemo grmenju meganeviht.

Gre za za te čase zmerno vročino, 32 ºC, v kateri se zdi branje o ledu še kolikor toliko verjetno ali sploh dostojno. Dokler se temperature držijo v nižjih tridesetih, je torej moje bralno priporočilo vse in karkoli, povezano s snegom, severom in visokogorjem, vse, kar ohlaja in kar pripoveduje o tem, koliko imamo izgubiti. Živa gora Nan Shepherd, kjer nas med platnicami prepiha blagodejni severnik, denimo, ali pa Pamukov Sneg, ki zlagoma že nakazuje, da nas čaka še marsikatera norost.

Nekje okoli 35 ºC se s takšnim čtivom ne gre več slepiti. Telo se lepi med rjuhe, kljub pomanjkljivim odevalom pregreto in potno zahteva nekakšno – četudi začasno – zadoščenje. Izbire ni: treba je brati Ljubimca Marguerite Duras, se vračati na brod čez reko Mekong in upati, da bo skozi večno ponavljanje vse skupaj nekako izbrisano, da bo minilo. Morda se lahko za nekaj časa zamotimo, pozabimo na resničnost? Zaljubljenost, četudi nekaj desetletij stara, bo dobrodošla za odvračanje misli od razbeljenosti tam zunaj in usmerjanje k razbeljenosti tu notri. A minilo ne bo, še huje bo: vsako poletje huje, vsako poletje bolj žgoče, kot slaba vest iz skupne preteklosti, v kateri smo bili nekoliko preveč objestni, v kateri smo zavestno prizadejali škodo tistemu, za kar lažemo, da ljubimo.

Pri zložnem vzpenjanju temperatur proti 38 ºC zato predlagam, da se pokesamo z Zločinom in kaznijo, kaj pa drugega. Vživljanje v Raskolnikova bo tokrat mačji kašelj, saj je branje uvodnega odstavka kot prebiranje lastnega poletnega dnevnika: »Na ulico je pritiskala strašna vročina, vrh tega pa še soparica in gneča. Povsod naokrog omet, lesovje, opeka, prah, in tisti značilni poletni smrad, tako dobro znan vsakemu Peterburžanu, ki si ne more privoščiti letovišča – vse to hkrati je neprijetno pretreslo mladeniču že tako spodkopane živce. Neznosni smrad iz pivnic, ki jih je v tistem delu mesta posebno mnogo, in pijanci, ki so ga vsak čas srečevali, so dopolnjevali to odurno in žalostno sliko.«

Če bi si lahko privoščili letovišče, bi bilo seveda laže, tja bi se odpravili z avtom ali letalom in v imenu ohlajanja v morju še malce zaostrili situacijo – a zataknjeni smo v mestu, kot Natalia Ginzburg v svoji kratki zgodbi »Poletje«. V takšnem se nas, tako kot nje, lotevata zaresna nihilizem in brezupje, da od vsega hudega še kar sekamo drevesa, podiramo blage zavetnike globoke sence, včasih bolj, včasih pa manj upravičeno. Množice so nedavno zarohnele in kot v nekakšnem začaranem plesu svetega Vida za simbol vseh mestnih dreves izbrale tisto, ki bo padlo te dni, se skoraj brezglavo zoperstavile stroki in oblasti. Na mestu tistega kostanja bodo zasajena nova, mlada drevesa, a trajalo bo, preden se bodo njihove krošnje razvile. Vse to bo pač treba strpeti, in ko bomo v prihodnjih poletjih prečkali mesto, lahko sedemo na kakšen betonski robnik in uživamo v prijetnih 42 ºC. Posedimo malo, se prepustimo vročini, ki seva tako od zgoraj kot od spodaj, za povrh pa še s strani, iz enako betonskih zidov, in odprimo Razvejenje Richarda Powersa. Najbrž bomo zelo kmalu razumeli, za kaj pri vsem skupaj gre, in se razvejali tudi sami: če lahko peklenska vročina povrže množično aktivacijo, je to lahko enako dobro kot zastrašujoče.

Lahko pač da se vse skupaj ne bo obneslo, kolektivna agenda bo spodletela, podnebna kriza pa nas bo skuhala kot samozadovoljne, ignorantske žabe. Predlagam, da si, ko pridemo tam nekje do 45 ºC, privoščimo težkokategornike: na primer Camusovega Tujca, neločljivo povezanega z zastrašujočo vročino. Razkorak med slepečim alžirskim soncem in temačno človeško notranjostjo naj nam bo v navdih, da se tako kot Meursault sprijaznimo z neizbežnostjo lastne pogube, sprejmemo posledice svojih dejanj in si, če bo tako naneslo, sploh ne zaslonimo oči pred sijajem lastne prihodnosti.