Sobe
Roke – nešteto rok, ki drsijo skozi zrak.
Obrazi so postali en obraz in kretnje:
vedno iste, ko mi gostitelj kaže
pot v zavetišče. – Tam je postelja, prtljago lahko
odložiš v tisti kot – in že zapira vrata. Me zapušča.
Spet sam – z očmi se dotikam predmetov.
Gledam kosme prahu; vrtinčenje sena
v mestih duhov. Rahla sapa se izmuzne
izpod vrat in premeša strani v knjigah, ki sem
jih razmetal po postelji. Nočne ure odtekajo
kot kaplje vode iz pokvarjene pipe.
V mislih že neštetič prečkam sobo. Gledam
moškega, ki sem ga rodil. Sedi mi nasproti.
Pogovarjava se o domu.
(Vedno se pogovarjava o domu.) Kličeva angele,
da bi se nama pomagali ozreti v smeri doma.
Pojavljajo se nad nama, letajo iz oddaljenih kotov,
stapljajo se z duhovi prejšnjih stanovalcev in se,
nemočni v svoji nevednosti, raztelešajo v mraku.
Potem moški skupaj z mano stopi do okna,
z mojimi ušesi posluša zavijanje vetra, z mojimi
očmi gleda koprene oblakov, ki kot ogromne ladje
plujejo po nebu. Nešteto sob sva že zamenjala
in potek dogodkov je vedno isti.
Ve, da ga bom čez dan spet spravil vase
in ga obudil naslednjo noč.
Spravljam ga vase. Poslušam podrsavanje
duhov, ki mi silijo v spanec. Nobena pametna
misel se mi ni utrnila. Razdalja do izmišljenega
doma se je samo še povečala. Zaspal bom.
Zjutraj bo mogoče maček pomotoma
zašel v sobo, se stisnil k mojim
nogam, da bi si izmenjala toploto teles.
V sobi bom še dan, dva in potem
bom šel naprej. A del mene
bo ostal – krhke besede z dihom
zapisane na svetlobo in zrak –
bo pozdravil nove stanovalce;
prehodne goste obcestnih zavetišč,
jim pomagal preživeti počasne ure,
ko alkaloidi drsijo po žilah in se vonj
popitega vina in žganja dviguje proti stropu;
oddaljenem kot modrina neba.
(1990–2013)
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Pesem je popravljena pesem. Ne nova. Ali pa je mogoče tudi nova. Triindvajset let je trajalo, da so nepotrebni deli odpadli. Se včasih zgodi. Ni zaman nasvet, da morajo pesmi ležati v predalu 10 let, preden gredo v objavo. Nepotrebni deli odpadejo, ko jih ponovno beremo. In ni potrebno zardevati, ker so si našle mesto v knjigah in to v svojih slabših oblikah in razpoloženjih. Če bi se tega držal, bi precej manj onesnaževal okolico s slabo napisano poezijo. Uroš Zupan
Z veseljem sem prebrala pesem, z nič manjšim mojstrove vrstice na koncu. Kako dobro denejo! Škoda, ker ni to za uvodnik.
Draga in zvesta Bralka,
ne pretiravajte s tem mojstrom, mogoče bi bilo boljše, če bi napisali; Mojster Skaza. Ideja je sicer dobra, sploh, ker je Odgovorni že skoraj zagrozil, da moramo člani uredništva napisati kakšen uvodnik, in da bodo, če tega ne storimo, sledile resne sankcije. A se kar malo bojim, da bi se lotil, kajti obstajata vsaj dva teksta na to temo, ki sta izjemna: Donald Hall – Poezija in ambicija in pa Louise Glück – Vzgoja pesnika. Tu zraven je težko kaj štrikati in celo mrmrati.
Popravljena pesem, kot pravite, je lahko tako stara kot nova,
vsekakor je pesem z dodano vrednostjo časa, izkušenj, nemara tudi samote predala…
En mičken predalček pa bi moral vsak človek imeti vedno pri sebi, v vsakodnevnem življenju, da bi vanj lahko vsaj “do deset” odložil besede, ki jih namerava izreči.
Sicer pa, Uroš, čestitke in komplimenti za vse, kar sem doslej prebrala, ostalo sledi, tudi tisto, kar je danes še v predalu.
Vse dobro vam želim, lp.