Zelen od zavisti – moder od nadutosti

»Otožne zadev’ce rad pišem zvečer, ko duš’co v kup stisne, to moj je brevir.«

Trgovine

V trgovine zahajajo samo čudaki. Ste opazovali kdaj sokupce? Grde naprave so to. Sami postojankarji. Med policami iščejo zavetje in pripravljajo nove napade. Uničili vas bodo! Vas, dobre in poštene. 20 dag ogrske je prva svetovna vojna. Vsi jogurti 1,3 % so nova fronta. Sprijaznite se s svojo sprijaznjenostjo. Zbarantajte si pomarančo velikega zadovoljstva.

Nasveti zadnjega

»Moda je zadnji pristan jajčarjev!« je glasno zavzdihnil. Obračal je zadnje liste lokalnega časopisa. »Pizda, te ljudi je za postrelit! Faaak!« Bilo je poletje. Rit se mu je lepila na neudobnem stolu. Slabo zgrajenem, poceni stolu, kupljenem kdo ve kje. Verjetno je bil izdelan nekje v Aziji, kupljen za 5 €, prodan za 30.  Neumno se je nasmihal, medtem ko je obrnil na zadnjo stran: Ali bo nova vlada spremenila zakon o davkih? »Nova vlada ima stare kurce rada!« je zakričal. Zlizane črne kavbojke so spustile prsss, ko so se odlepljale od stola. Časopis je vrgel na drugi konec dolge ozke mize. 20-minutne malice je bilo konec.

4 stene

Živela je med štirimi stenami. Štirimi stenami pritiskov. Na vsako izmed štirih sten je postavila svoja vprašanja. Na največjo steno je s toplim lepilom prilepila plastično banano: »Religion went bananas.« Na drugo, je s starim, doma narejenim žebljem zabila po narobe obrnjeno tarčo pikada: »Iskati utehe ali streljati pogum v hrbet.« Na tretji steni so iz stropa na vrvicah viseli pepelniki, iz katerih so na nitkah lepila viseli na pol skajeni čiki: »V vse pepelnike slabe volje ugašam čik hudovanja nad danes.« Četrto, njej najljubšo steno, je v celoti premazala z nutello, iz katere sta štrlela dva rogovom podobna kakca: »Cari campioni, non confondere la merda con la cioccolata.« Sredi sobe je postavila brezžični kolovrat, ki je predel: »La pacchia e finita, la pacchia e finita!«

Pes Girovago

V noči na sredo se je pes Girovago, nekdaj najboljši med najboljšimi, najperspektivnejši in najsrečnejši, posedel in zarenčal. Prav po starčevsko je občutil minevanje časa. Po telesu ga je zapeklo, kot bi se v trenutku skozenj pretočile vse pretekle gorečnosti: »Kakor hitro se žival lahko privadi biti domača med tujimi, tako hitro se lahko privadi biti tuja med domačimi.« Girovago je imel en cilj. Pregristi dolgo debelo vrv. Ko jo je pregriznil, je v trenutku preskočil ograjo, in že je drvel preko travnikov in njiv. Skozi gozd in čez reko. Upočasnil je korak in se napil vode. Bil je daleč stran od debele vrvi. Dvignil je glavo navzgor in veselo zalajal. Zakopal se je v toplo listje in v hipu zaspal. Sanjal je dolgo debelo vrv. Spremenila se je v topel zimski šal.