Stop!

Posvečeno Securitate.

Ne vem, zakaj so izbrali mene, saj imam že trideset let čin višjega vodnika in za seboj le petdeset minut usposabljanja, na katerem so mi bile jasne samo risbe. In še to ne vse. Danes je prvi dan na novem delovnem mestu. Na Oddelku A, druga soba levo, z neprebojnimi modrimi plastičnimi vrati. Preštel sem sodelavce (stara vohunska navada, vsake toliko sem se naveličal dolgih ur posedanja v avtu, zato sem štel mimoidoče, dokler se ni pojavil subjekt, ki je kupil sladoled ravno takrat, ko ga ni bilo mogoče dobiti, kar sem takoj zapisal v poročilo in brž izstopil iz avta, da bi si tudi sam privoščil enega, vendar mi je prodajalec kot vedno rekel, da ga je zmanjkalo, zato sem kupil semena), bilo jih je pet, vsi s slušalkami na ušesih, negibni. Usedel sem se in nekaj časa strmel v nadzorno ploščo, polno prijetno utripajočih žarnic, nato sem si nadel slušalke, se priključil na nezavarovano linijo z rdečimi utripajočimi lučkami in priklopil snemalnik. Slišal sem običajne stvari, reko kletvic, ljudsko glasbo, še sreča, da sem lahko hkrati nadzoroval plazmo, na kateri so se predvajali posnetki videokamer v založbi, ki so jo spremenili v hotel s humanističnimi vzgibi. Bila sta dva, ki nista počakala niti toliko, da vstopita, ampak sta se takoj naskočila. Najprej sem pomislil, da se prepirata, verjetno gre to pripisati prenosu. Ne, bilo je nekaj ljubezenskega. Po osmih urah poslušanja in gledanja sem iz neznanega razloga prišel domov brez glasu, ženi sploh nisem mogel reči, naj izključi mobitel, saj se je spet pogovarjala z neko kravo, za katero sem bil prepričan, da ji prisluškujejo, ker je govorila v šifrah, čeprav ji ni bilo treba. Preden sem zaspal, sem se spomnil pogovora, v katerem je tarča, glasbenik (šifrirano ime G2), zdravnici (šifrirano ime T1) govorila čudne stvari, mislim, da v nemščini, ker je ona nekaj sikala. Eden od mojih sodelavcev, ki se je prav tako priključil na telefon, si je z nepremičnim nasmeškom besno zapisoval, čeprav nisem prepričan, da je razumel kaj več od osnovnih zlogov, vendar se tudi ti kot dokaz pošljejo na specializirani oddelek.

Preselili so me v drugo pisarno, kjer sem moral nadzorovati elektronska sporočila. Že čez leto so me v zahvalo povišali v podporočnika. Tehnika zame ni velika neznanka, le da je na računalniku teže kot s slušalkami, bolijo me oči, zagotovo si bom moral kupiti očala. Ker nimam več dosti do upokojitve, si bom izbral modra. Sledim tridesetim ciljem. Med njimi je tudi glasbenik. Pogovori s T1 so bolj ali manj enaki kot po mobilnem telefonu, on popiše približno pol zaslona, ona mu odgovarja z nekaj besedami, redko z več kot desetimi, brez ločil in z majhnimi tiskanimi črkami. Zdaj počne to, česar ni mogel po telefonu (čeprav je res, da si je pogosto prepeval operno glasbo, ko je povzdignil glas, sem moral sneti slušalke, ker mi je v ušesih zazvonilo), pošilja ji povezave, in ko kliknem, se na Youtubu brez izjeme odpre stran z glasbenimi videoposnetki. V pravilniku ne piše, da moram glasbo poslušati, vprašal sem stotnika in rekel mi je, da mi je ni treba, toda glede na vse dosedanje izkušnje mislim, da v glasbi lahko odkriješ pomembne reči, zato skladbe poslušam, morda so v njih imena, šifre, besede, kjer jih nihče ne pričakuje, v dvaintrideseti minuti Misse solemnis, na primer. Seveda sem po treh mesecih pekla zaprosil za premestitev v staro pisarno ali vsaj za mesec dni bolniškega staleža, nisem več zdržal, ves dan samo violine, oboe, trobente, pošiljal ji je tudi džez, v G2-jevi glavi je vladala takšna zmeda, da se sprašujem, kako T1 vse to prenaša, mislim, da se je samo pretvarjala, da posluša, ali pa je povezave odpirala, da bi videla naslov skladbe, samo to, kajti skrivno sporočilo lahko vsebuje tudi basovska zvočna linija v Haydnovi sonati za violino in klavir, in vse bolj sem postajal prepričan, da je nekaj v tonih glasbe, ki jih je pošiljal. Po kalvariji, za katero sem se bal, da bo postala trajna, sem nekega dne spoznal, da se moram malo umiriti. Zato me je zanimalo, kakšna je razlika med Dobro uglašenim klavirjem v izvedbi Glenna Goulda (trajanje: 3:30:57) in (4:34:52) Svjatoslava Richterja. Stvar je jasna: ura in štiri minute, Gould jo igra veliko hitreje. Seveda se poraja vprašanje, zakaj jo igra tako hitro. Kaj se skriva v tej razliki (zanimivo, da se pri Richterju imenuje tudi preostala)? Ali je prikrival nekaj, česar ni bilo mogoče posredovati na določen datum? So bile ure, minute in sekunde v resnici podatki, zakamuflirani koledarski termini? O tem sem bil prepričan. Da bi to lahko natančno ugotovil, sem se moral naučiti igrati, kupil sem pianino, najel učitelja glasbe in se toliko zadolžil, da je žena vložila zahtevo za ločitev. Bilo mi je vseeno, imel sem ogromno dela in vse otroštvo sem moral nadoknaditi. Napredoval sem. Po petih letih sem lahko poveljniku v poročilu pojasnil, zakaj je Schubertova Sonata D. 960 v B-duru zvenela bolje v izvedbi Claudia Arraua kot v izvedbi Alberta Ferberja. Če mi ne bi verjel, bi lahko vprašal mojega sodelavca – tistega, ki se je nekoč priključil na isti telefon, ki sem mu prisluškoval, le da je ubral drugo pot in postal specialist za Mahlerja. Je pa lahko na klavirju, ki smo ga imeli v enoti, dokazal, da ima Arrau čvrst, a hkrati lahkoten udarec in prvi del sonate (Molto moderato) odpre v razsežnost, na katero niti Schubert ni pomislil, saj je tematski razvoj bolj mozartovske kot beethovnovske narave – Schubert je sonato napisal leta 1828, leto dni po Ludwigovi smrti, a je bila objavljena devet let pozneje. Zakaj? Seveda je to sumljivo. Hkrati mi je uspelo razvozlati predklasične glasbene kode in tako raziskati skrite povezave med Pachelbelom, Bachom in Händlom na eni strani ter Johnom Coltranom, Milesom Davisom in Benom Websterjem na drugi (tu bom odprl novo preiskavo, osredotočeno na zlorabo drog in alkohola). V osmih letih je T1 postala strokovnjakinja za muzikologijo, G2 pa je prejel tri velike mednarodne nagrade, ki jih je izročil T1, na videoposnetku se vidi, kako izstopi iz avta in s kipci v rokah vstopi v njeno vilo v Cernici. Vedno ga je čakala za vrati, s tančico čez oči, njenega obraza ni bilo mogoče posneti. Še dobro, da se je nahajal v zbirki podatkov. Tudi angleško sem se moral naučiti, da sem razumel, kaj skriva naslov, kot je Wake Up, Little Sparrow. Ali pa Death Letter. In predvsem: Stop! Ko mu je poslala Leave Me Standing Alone in je on odgovoril s St. James Infirmary (Armstrongova izvedba), sem se zavedel, da je le še nekaj dni do pričakovanega konca. Vendar ga nisem ujel, saj so me skupaj z več sodelavci poslali na misijo, kjer smo lahko brez omejitev pokazali svoje znanje, jaz sem smel prinesti celo svoje škornje. Teden dni smo vroče razpravljali, kateri rekviem je najboljši, vsak od njih je imel močne privržence. Priznati moram, da se, kar zadeva Mozarta, Brahmsa, Verdija, Fauréja in Berlioza (francosko La Grande Messe des Morts, nisem ravno prepričan, kaj to pomeni), najbolj nagibam k Verdijevi glasbi iz enega samega razloga: lahko jo interpretiram v vseh glasovih hkrati, kot mi je včeraj zagotovil gospod doktor. Poskrbel je tudi za sodelavce, vsakomur od nas je dodelil lepo oblazinjeno bolniško sobo, ki ima kukalo, na katero igramo.

Zbirka kratkih zgodb Mandarina je v prevodu Aleša Mustarja izšla v knjižni zbirki Stopinje. Naročite jo lahko tu.