Zameri se previsoka pričakovanja

Spodobi se in zameri se, 14. del

Martin Kičko

»Obupna je,« je rekla Luna, ko je vstopila v mojo podstrešno sobico. »Nič ne doprinese k zgodbi. Bolje bi bilo, če je ne bi bilo.«

»Meni je pa prirasla k srcu,« sem rekel. »Všeč mi je, da je vsaj en lik na Danijevi strani.«

»Ja, očitno … Ampak tudi to je prisiljeno,« je rekla. »Vidi se, da je umetno vrinjena … Nisi je načrtoval …«

»Zate sem jo napisal,« sem rekel.

»Potem jo lahko še zame izbrišeš,« je rekla Luna.

To je bilo po zadnji sinočni vaji. Sledila mi je po stopnicah navzgor, za seboj zaprla vrata in v očeh se ji je zabliskala pripravljenost na boj. V mojih očeh se je zgodil obraten svetlobni proces. Hotel sem čim prej napisati zadnje tri epizode, da bi se lahko v naslednjih dneh bolj pogosto udeleževal vaj. Nisem želel še enega prepira. Preveč jih je že bilo. Na vaji, ki sem jo popoldne izpustil, so igralci moje like okrasili kot novoletne jelke. Roko je hotel, da bi se Lan Klas mikrodoziral z gobicami. Da bi bil bolj moderen. Producent Martin je idejo zagrabil in dopolnil s tem, da bi se lahko tudi mama, Kristina in Kristinina mama med epizodo, ki govori o njihovem ženskem večeru, zadele s halucinogenimi drogami, namesto da bi se samo napile. Nikita je hotela, da bi bila natakarica na teniških igriščih bolj proaktiven lik in bi Danijelu postavljala ultimate, čeprav nisem nikjer omenil, da bi z njim karkoli imela. »To je razvidno iz podteksta,« je rekla Nikita. Producent Martin je vztrajal, da mora nekdo umreti. »Nekdo mora nekoga zastrupit,« je ponavljal. »To je potem čisto druga zgodba,« sem jim kar naprej odgovarjal. »Lahko, prosim, berete dialoge, kot so napisani?« S tem sem jih vse odtujil. Celo Alexova sestra me je začela gledati, kot da sem z Marsa. Toda nisem jim hotel popustiti. Opazil sem, da Polono vsi gledajo zviška in da njene ideje, opazke in predloge ignorirajo, kot da jih je prinesla na oltar lipovih bogov. Očitno se jim ne zdi niti malo pomembno, da je edino ona odraščala v okolju, kot je Mala vas ob avtocesti. Oba s Polono sva bila postavljena na trdna tla. Hkrati zaradi vsega tega nismo imeli skoraj nič časa, da bi se posvetiti liku Ljubljančanke in tekstu, ki sem ga napisal čez dan. Ko je Luna hodila za mano po stopnicah, sem bil prepričan, da tudi ona nič ne razume.

K sreči sem se motil. Potem ko sva si izmenjala nekaj strelov čez palubo, je hitro začutila, v kakšnem psihičnem stanju sem bil. V glas se ji je prikradel bolj sladek, spravljiv ton. Pristavila je še en stol k moji pisalni mizi in se usedla s prekrižanimi nogami. Opravičila se je, da moti. Na mičnem gležnju je imela zlato verižico, in ko je njena gola golenica bingljala v zraku, od verižice nikakor nisem mogel odvrniti pogledala.

»Vem, da sem tudi jaz tukaj tujek,« je rekla. »Tako kot Ljubljančanka v Mali vasi ob avtocesti … Izsilila sem, da sem lahko zraven … Bolj bi ti bilo všeč, če bi ostala doma … Ampak res so mi všeč tvoji scenariji … Rada bi bila koristna … Ne bi si odpustila, če bi delala škodo.«

»Ne morem je kar izbrisati,« sem rekel.

»Seveda jo lahko,« je rekla Luna. »Saj je nisi še niti poimenoval.«

»V moji limonadi je kar nekaj likov brez imena,« sem rekel. »Oče, mama, dobavitelj. Poleg tega: koga boš pa potem ti igrala?«

Naredila je dramatično pavzo. Popravila si je lase in se namrčila. Dobila je čisto drugačne obrazne poteze. Spominjala je na koketnejšo Polono.

»Brino!« je rekla.

»Ne, Brina bo Polona,« sem rekel.

»Brina je zelo pomembna vloga. Fantastična je. Poleg tega je na skrivaj edini zares negativni lik limonade,« je rekla Luna.

»Okej, dobiš plus točko, ker se strinjaš z mano, da Danijel ni negativen lik. Ampak Brina je Kristinina enojajčna dvojčica. Ni logično, da jo igra ista oseba kot Kristino?«

»To ni telenovela, ampak podcast limonada,« je rekla Luna. Po trenutku tišine je dodala: »Poslušaj Martin, vem, da si zaljubljen v Polono in da težko slišiš kakršno koli kritiko na njen račun … Ona enostavno ni igralka. Prepričana sem, da bo zelo simpatična Kristina … Ampak tam igra sama sebe … Brina ne sme biti samo še ena Kristina.«

»Oprosti, preveč čudno bo, če Kristina in Brina ne bosta govorili z istim naglasom,« sem rekel.

»Zapri oči,« je rekla Brina.

Zaprl sem jih.

Usedla se mi je v naročje. Z roko mi je šla skozi lase.

»Povej mi nekaj, Janko,« je rekla s popolnim notranjskim naglasom. »Ne smeva biti tihu. Tihu sem lahku samu z Danijem.«

Nalašč sem še malo pomižal. Lepo mi je bilo. Na obrazu sem čutil Kristinino sapo.

»Prav, naj bo po tvoje. Lahko si Brina,« sem rekel. »Ampak pod enim pogojem. Da Poloni pomagaš pridobit malo samozavesti. Glede na to, kako se vsi obnašajo do nje, bi ji zelo prav prišla kakšna zaveznica.«

»Seveda,« je rekla Luna. »Kolikor sem se pogovarjala z njo, mi je zelo zanimiva. Rada bi bila njena prijateljica.«

»Pa še ena stvar,« sem rekel. »Morala boš biti tudi Ljubljančanka. Ne bom je vrgel v koš. Že Markota sem na silo odrezal, ker se mi je zdelo smešno, da bi kar sredi noči pobegnil skozi straniščno okno. Ne morem dvakrat uporabiti iste fore.«

»Daj no, če niti nima imena,« je rekla Luna.

»Zdaj ga ima,« sem rekel. »Luna je. To je edino, česar sem se lahko spomnil pod pritiskom. Ti si kriva, da nima boljšega imena.«

 

Prenočil sem v podstrešni sobici. Iz spodnjega nadstropja sta se vso noč slišala smeh in veseljačenje. Kar naprej sem se zbujal. Nekajkrat sem pomislil, ali ne bi raje spet začel s pisanjem, vendar sem se na koncu kljub vsemu nekako uspel naspati.

Sredi noči je nekdo vdrl v mojo sobo. Slišal sem, kako je podložil kozarec na omarico in tipal po steni, da bi našel stikalo za luč. Nato me je zagledal, se obrnil in potiho zaprl vrata. Ne vem, kdo je bil. Delal sem se, da spim.

Zjutraj mi je Luna prinesla kavo.

Zdaj že celo dopoldne prihaja in odhaja kot mačka.

Niti potrka ne več.

Poseda po tleh, po pohištvu, po okenski polici. Na mobilnem telefonu prebira dialoge podcast limonade. Po sobici se premika popolnoma neslišno in ko je nimam v vidnem polju, včasih pomislim, da je pobegnila na streho.

Medtem ko bere, mi postavlja vprašanja. Včasih se tičejo limonade, a večinoma se tičejo najinega odnosa s Polono.

Nič me ne moti. Bolje pišem, ko je ob meni. Šele ko odide iz sobe, se mi pisanje zatakne.

»Si bil tri leta zaljubljen samo v Polono?«

»Ne, imel sem druge punce. V Polono sem bil zaljubljen samo takrat, ko je bila tudi ona vame. Sem bil pa v vsakem trenutku pripravljen vse pustit, da bi bil z njo.«

»Zakaj misliš, da ti ni bila sposobna povedat, kako čuti do tebe?«

»Malo zaradi slabe vesti,« pravim. »V njenem okolju si baje najdeš nekoga, ki ti je vsaj približno všeč, in si z njim do konca življenja. Vse dvome moraš zakopat v neko globoko jamo. Mi je pa pred kratkim dala še eno boljšo razlago. Če bi mi povedala, kaj čuti do mene, bi si jaz dovolil čutiti še več, in potem bi si ona dovolila čutiti še več, in potem bi si jaz dovolil čutiti še več, in potem bi si ona dovolila čutiti še več, in potem …«

»In potem – kaj?!« vzklikne Luna. »Potem bi bila srečna skupaj.«

»Ja, to ne bi bilo kul,« rečem.

»Kako veš, da si intimen z nekom?«

»Intimnost je zame absolutna ranljivost. Pred nekom spustiš vse obrambne zidove in mu dovoliš, d