Zameri se premalo zdravega duha
Spodobi se in zameri se, 19. del
Martin Kičko
Danijel stoji na sredinski črti teniškega igrišča. Lopar ima v nevtralnem položaju in vrača žogice na drugo stran mreže.
Ko žogica prileti bliže stranski črti, jo vrne z malo višjim lokom, da ima več časa za pomikanje nazaj proti sredini. Z druge strani se zasliši glasen pok in žogica zleti visoko nad Danijelovo glavo.
»Umiri konje,« reče Danijel. »Med ogrevanjem je treba upočasnit udarce, da dobiš občutek za žogo.«
»Hahaha,« reče možakar na nasprotni strani. »Mislil sem, da imam to na loparju. Nekaj let nazaj bi bil to lep winner.«
»Tenis je treba igrat vsak dan,« reče Danijel.
Danijel spusti žogico na tla in jo nežno pošlje na drugo stran. Tam zadene ob rob loparja in konča v spodnjem delu mreže.
»Hahaha,« reče možakar. »Res je kar nekaj vode preteklo, odkar sem treniral.«
Danijel se odpravi na sosednje igrišče po žogico, ki je prej zletela čez njegovo glavo.
Ko se vrne, možakar sloni z obema rokama na mreži. Danijelu pomoli svoj lopar z ročajem naprej.
»Ta grip sem naročil prek Tennis proja,« reče možakar. »Na forumu je pisalo, da je najboljši.«
»Zelo občutljiv je,« reče Danijel. »Če se veliko znojiš, ti ne bo zdržal niti do konca današnjega turnirja.«
»Uf, to pa ni dobro,« reče možakar. »Zakaj ga pa potem toliko hvalijo?«
»Kar je dobro za tekmovalce, ni nikoli dobro za rekreativce,« reče Danijel. »Pri tenisu se vedno veliko govori. Vsi si mislijo, da so boljši, kot so v resnici.«
»Ampak jaz sem včasih res veliko treniral,« reče možakar. Žogico si vrže na levo stran telesa in jo z dvoročnih backhandom pošlje čez mrežo.
Danijel poskušal umiriti živce, vendar se zdrzne vsakič, ko možakar s preveč silovitim udarcem pošlje žogo v avt ali v mrežo.
Čuti, kako se v njem nabira jeza. Občutek je podoben, kot ko ima v restavraciji opraviti z naporno stranko. Tudi zdaj ga poskuša prekriti s pretirano prijaznostjo.
»Ne sekiraj se,« ponavlja Danijel. »Občutek za žogo se bo vrnil. Poskusi udarjati žogico s trdnim zapestjem in pred telesom.«
Toda Danijel ve, da ne bo več dolgo zdržal. Preden bi jeza privrela na površje, se možakarju opraviči, vzame košaro z žogicami in se premakne na sosednje igrišče.
Postavi se na servisno črto, nekajkrat potapka žogico v tla in si jo vrže za glavo. Lopar naredi elegantno pentljo po zraku in žogica se z zgornjo rotacijo katapultira na drugo stran igrišča. Spin servis. Orožje, s katerim je Danijel nekoč zmagoval mladinske turnirje. Ko se žogica dotakne tal, se zarije v pesek in odskoči več kot dva metra visoko v zrak.
Naslednje pol ure Danijel servira.
To je razlog, da je Danijel prišel tako zgodaj v teniški center. Hotel je v miru izpraznit nekaj košaric. Ni pričakoval, da bo kakšen od udeležencev Šampanjec turnirja tu že pred njim in ga prosil, da bi šel izmenjat nekaj udarcev.
»Ste videli, kako se nas boji,« zasliši Danijel, ko pride na vrh stopnic, ki ločujejo zidani del teniškega centra, kjer so garderobe in bar, od montažne hale, kjer so tri peščena igrišča. »Eno uro je vadil servis, da bi imel kakšno koli možnost za zmago.«
»To ni strah,« reče drug glas. »Tako nas podcenjuje, da si je moral pred turnirjem utrudit ramo. Hotel nam je dati lažno upanje.«
Danijel prejme nekaj stiskov roke in objemov. Nato odloži lopar na leseno mizo in prešteje prisotne v baru. Z njim vred jih je dvanajst. Torej so že vsi tu. Razen možakarja, s katerim si je zjutraj podajal, je z vsemi že kdaj igral ali jih vsaj videl igrati v teniškem centru v Mali vasi ob avtocesti. Večinoma so to starejši rekreativci, ki dvojice lahko igrajo v spanju. Nekaj jih je tudi bivših profesionalnih športnikov, ki so v tenis presedljali po končani tekmovalni karieri. Le dva ali trije od prisotnih niso ravno najbolj vešči z loparjem.
Šampanjec turnir se v Mali vasi ob avtocesti igra štirikrat na leto. Danijel se spominja, da se je odvijal že v njegovih najstniških letih. Imel je sloves velike ekskluzivnosti. Nekaj najbogatejših poslovnežev, nekaj največjih zemljiških veleposestnikov, nekaj politikov, pravnikov, umetnikov. Danijelov oče, na primer, se je večkrat trudil dobiti vabilo nanj, vendar mu ni nikoli uspelo. Danijel njegove želje ni razumel, saj se mu tenis, ki ga je opazoval, ko je moral za nekaj ur prekiniti svoj sobotni trening, ni zdel najbolj vabljiv.
Večina ljudi, ki se je turnirja udeleževala takrat, se ga udeležuje še danes. Čeprav so dvajset let starejši, se kvaliteta tenisa ni prav dosti spremenila. Teniške dvojice so podobne zelo elastični trenirki: prekrijejo vse posledice staranja. Toda odkar Danijel zadnja leta redno prejema vabila na turnir, je opazil, da je njegova eksluzivnost bolj namišljena kot kaj drugega. Ker v določenih krogih velja Šampanjec turnir za enega najpomembnejših socialnih dogodkov, o katerem se govori vsaj mesec vnaprej in še vsaj mesec po njem, nihče od povabljencev noče odpovedati udeležbe do zadnjega trenutka. Zato se zamenjave zanje pogosto išče na večer prej ali kar na isto jutro. Temu primerna je kvaliteta zamenjav. Tako je na turnir prišel tudi možakar, ki je Daniju zjutraj ukradel pol ure serviranja.
Žreb parov prvega kroga je opravljen. Danijel je dobil težka nasprotnika. Eden je selektor ženske odbojkaške reprezentance, drugi uvoznik rezervnih delov za tovornjake. Tenis igrata najmanj dve uri na dan. Za Danijelovega soigralca je žreb določil starejšega opernega pevca, ki se je s tenisom začel ukvarjati šele po upokojitvi. Vendar je Dani z njim že večkrat igral v paru. Operni pevec je zelo tekmovalen in se zaveda svojih omejitev. Stal bo skoraj ob robu igrišča.
»Zjutraj me je nekaj štihnilo v hrbtu,« reče operni pevec, ko se z Danijelom spuščata po stopnicah do hale z igrišči.
»Dobro se ogrej,« reče Danijel. »Moral se boš metati za vsako žogo.«
»Ne, saj veš, da je še prezgodaj za nas umetnike,« reče operni pevec. »Mogoče drugo tekmo, ko si bova stala nasproti.«
Ko prispeta na dno stopnic, se za njunima hrbtoma odprejo vrata skladišča. Skoznje stopi natakarica Petra. Oblečena je v črno majčko brez rokavov in siv predpasnik. V rokah drži dva polna zaboja piva.
»Saj mi ni treba nič pomagat, fanta,« reče. »Vse zmorem sama.«
»Ne gledat mene,« reče operni pevec. »Imam išias.«
»Ja, tenis pa boš lahko igral tri ure,« reče Petra. »Nikoli si ne bi želela moškega, ki bi se raje ukvarjal s tenisom kot z žensko.« Nato pomežikne Danijelu.
»Kje imaš glavo, Danijel?« kriči operni pevec. »Si zaljubljen, ali kaj? Saj nama ne bosta vendar zavezala kravate!«
V drugem krogu je Danijel izžreban v dvojico z možakarjem, s katerim se je zjutraj ogreval. Danijel se pripravi na najhujše. Nikoli mu ni bilo težko igrati s slabšimi. Vendar mu ob tenisačih, ki izvajajo udarce, ki jih niso sposobni, zmeraj zavre kri. Možakar kljub temu Danijela pozitivno preseneti. Ima dober servis in spodoben forehand. Le večina returnov in backhandov mu z loparja zleti naravnost v mrežo ali avt.
»Bolje igram enice,« reče možakar. »Pri dvojicah ne pridem v ritem.«
Tudi drugi dvoboj Danijel izgubi, a vsaj ne na ničli. Z možakarjem nasprotnikoma vzameta nekaj iger.
V tretjem krogu žreb določi Danijelu še tretjega soigralca, s katerim si ne bo mogel najbolj pomagati.
»Kakšno srečo pa imaš ti danes? S čim si si tole zaslužil?« mu reče uvoznik rezervnih delov, ki med žrebom sedi ob Danijelu.
»Pridejo tudi taki dnevi,« reče Danijel. »Boš imel vsaj enkrat tudi ti šanso za zmago.«
»Kaj govoriš, že prejšnji turnir sem zmagal jaz,« reče selektor.
»Res? Nič ne vem o tem,« reče Danijel. »Mogoče bi me moral spomnit na to vsakič, ko me vidiš.«
Nato izžebajo še zadnja dva para, ki se bosta pomerila na tretjem igrišču. Uvoznik rezervnih delov dobi v dvojico možakarja, s katerim se je Danijel ogreval.
»No, pa je splavala po vodi tudi tvoja krona,« reče Danijel. »Z njim nimaš nobene možnosti.«
»Kaj?« se začudi uvoznik. »Praviš, da ne igra v redu? To je moj novi komercialist. Rekel je, da je včasih celo igral turnirje. Prej sem ga gledal, pa se mi ni zdel slab.«
»Lopar ima napet, kot da je Novak Đoković,« reče Danijel. »Vsak tretji udarec mu zleti na sosednje igrišče.«
»Se bo že zalimal na mrežo in rezal žoge,« reče uvoznik rezervnih delov. »Ta dvoboj morava nujno zmagat.«
Danijel svojega tokratnega soigralca ne pozna najbolje. Z njim je sicer že odigral nekaj turnirjev, vendar še nikoli nista bila izžrebana v isto dvojico. Zato poskusi že pred začetkom dvoboja potipati, ali mu je bolj pomembna zmaga ali rekreacija, da bi lahko glede na to prilagodil svojo igro.
Soigralec mu daje mešane signale.
»Imava to! Greva na zmago,« reče soigralec, ko si z Danijelom podata roko.
»Boš sprejemal na forehandu ali na backhandu?« vpraša Danijel.
»Bom na backhandu. Zdaj sem bil dvakrat na forehandu.«
»Boš potem tekel na mrežo?« vpraša Danijel.
»Nisem dober na mreži. Raje bi bil čim več zadaj.«
Danijel se nasmehne.
Na vseh treh igriščih se začnejo zaključni dvoboji. Danijel upočasni roko in z nobenim udarcem ne tvega. Vendar to vpliva tudi na njegovo koncetracijo. Vedno bolj pogosto se izgublja v svojih mislih.
Nasprotnika začneta skrajševat žoge v Danijelovi smeri.
Ko ene ne ujame, se zasliši z druge strani mreže:
»Danijel pa danes noče papat jagod.«
Hkrati se vedno bolj pogosto slišijo vzkliki s sosednjega igrišča.
»Debil, kako lahko to zgrešiš? Pol igrišča si imel praznega!« zavpije uvoznik.
»Če imam preveč časa, se mi podre tehnika,« se brani komercialist.
»Kakšen drugi servis je bil to? Če ne znaš drugače, serviraj balonček.«
»Daj no, šef, saj nama gre dobro. Le dve igri sva zadaj. To bova nadoknadila.«
»Povej mi! Se boš trudil ali se ne boš trudil?«
Danijel opazuje uvoznika in razmišlja, ali se kdaj tudi sam obnaša podobno obupno. Res se tudi sam večkrat razjezil na svoje soigralce, a nikoli zaradi želje po zmagi. Običajno se mu zmrači, če kdo igra kot navaden bedak in žogico nabija vsepovprek. Toda njegovo obnašanje verjetno navzven izgleda precej podobno. Mogoče ima Kristina prav. Mogoče je res postal veliko bolj podoben tem vase zagledanim vaškim pomembnežem, kot bi si želel priznati. Mogoče res samo sam sebi laže, da ni prevzel očetovih vrednot.
»Štirideset nula sva imela in ti serviraš tri dvojne,« zakriči uvoznik.
»Tudi prve tri sva dobila s tveganimi drugimi servisi,« reče možakar komercialist.
»Še ugovarjal mi boš?« zavpije uvoznik, ki je eno glavo manjši od komercialista. Kljub temu zagrabi svojega soigralca za lase in ga zvleče na tla. Komercialist leži s hrbtom na pesku in poskuša razkleniti uvoznikove prste, ki ga še vedno pulijo za lase. Uvoznik sedi na njem, in ko uspe komercialist razkleniti eno njegovo roko, začne s to roko iskati svoj lopar, ki leži pol metra stran.
Uvoznikova roka najde lopar in ga dvigne v zrak.
Komercialist si z dlanmi zavaruje obraz.
Danijel teče proti njima, da bi prekinil pretep.
Uvoznik nasloni ročaj loparja na komercialistov vrat in ga začne daviti.
Danijel priteče izza uvoznikovega hrbta, oklene svoji roki okrog njegovega trebuha in ga poskusi dvigniti.
Uvoznik niti ne ve, kdo ga vleče stran. Refleksno zamahne z loparjem nazaj in zadene Danijela naravnost v sence.
Danijelu se stemni pred očmi.
»Dani, zakaj hodiš na te turnirje?« reče natakarica Petra. V eni roki drži belo gazo in v drugi etilni alkohol.
Danijel sedi z zaprtimi očmi na barskem stolu, medtem ko mu Petra oskrbuje tri centimetre široko rano.
»Ne vem, ali je bilo pametno, da si odigral dvoboj do konca. Tako ali tako sta izgubila,« govori Petra, čeprav ji Danijel ne odgovarja. Petra za trenutek pomisli, da je zaspal ali spet padel v nezavest.
»Predvidevam, da teh ljudi ne potrebuješ zaradi posla,« reče Petra. »Vaša restavracija je vedno polna.«
»Tako ali tako jih vsak dan vidiš v teniškem centru,« doda Petra. »Kaj ti je treba, da z njimi najprej tri ure igraš tenis, potem se pa še celo popoldne pogovarjaš, kdo ima daljšega in bolj debelega in se medtem napiješ ko krava.«
Danijel še vedno molči.
»Ti ne spadaš med te ljudi, Dani,« reče natakarica Petra. Nato mu na rano prilepi velik pravokoten obliž.
»Lahko odpreš oči.«
Danijel pogleda Petro in ona ga pocuka za obrv.
»Kdaj si boš pustil nazaj lase, da te bom lahko pobožala,« reče Petra.
Danijel se nasmehne.
»Slišala sem, da sta se razšla s Kristino,« reče Petra.
»Kdo ti je to povedal?« reče Danijel. »Nisva se razšla. Nekje vmes sva. Niti skupaj niti narazen.«
»Kaj pa to pomeni?« reče natakarica Petra.
»Da bi verjetno Kristina rekla, da sva bolj narazen, meni se pa zdi, da sva bolj skupaj. A to se vsak dan spreminja. Še vedno se imava rada in poskušava rešiti odnos.«
Ob polnoči Petra zaklene teniški center v Mali vasi ob avtocesti in zagleda Danijela, ki sloni na svojem črnem audiju A6.
»Dober večer, korenjak, kaj pa ti počneš še tukaj,« reče Petra.
»Treznim se,« reče Danijel.
»Saj niti nisi toliko spil,« reče Petra.
»Petra, spil se deset laških in ne vem koliko viljamovk,« reče Danijel.
»Nazadnje, ko si me peljal domov, si spil še dosti več,« reče Petra.
»Mogoče sem še vedno omotičen od udarca,« reče Danijel. »Ampak ko sem jih gledal, kako so se usedali v svoje džipe in limuzine in se odpeljali po tej ozki makadamski poti, me je stisnilo v želodcu. Saj vem, da se ti tu nič ne more naredit in da tudi jaz vedno vozim pijan, ampak zakaj se mora vsak pripeljat s svojim avtom. Ti povem, zakaj? Ker imamo vsi težave s svojim prenapihnjenim egom.«
»Jaz res verjamem v to, kar sem ti rekla prej,« reče Petra. »Nisi eden izmed njih. Čutim, da si dober človek.«
»Kristina pravi, da sem jo samo odkljukal in potem pozabil nanjo,« reče Danijel. »Spet sem opazil, da obstaja, šele ko me je pustila.«
»Če želiš, te lahko odpeljem domov,« reče Petra. »Brez problema lahko tukaj pustiš avto.«
»Ne, ni treba, sem si že poklical prevoz,« reče Danijel.
»Aha, okej, potem pa najbolje, da jaz čim prej grem,« reče Petra.
»Ne, nisem poklical Kristine,« reče Danijel. »Če želiš, lahko počakaš z mano.«
»Ne bom, Danijel,« reče Petra. »Preveč sem zaspana.«
Na ozki gozdni cesti Petra pred sabo zagleda par žarometov. Zavije na stran ceste, da bi se umaknila bližajočemu se vozilu. Ko je od nje oddaljeno le nekaj metrov, vidi, da gre za avto Danijelove mame. A ko se pelje mimo nje, v njem prepozna Danijelovega brata Janeza.
»Skoraj sem padel s stola, ko si me poklical,« reče Janez, ko se Danijel usede na sovoznikov sedež.
»Upam, da se nisi kaj poškodoval,« reče Danijel.
»Moj starejši brat odrašča in se ne sramuje več prosit za pomoč,« reče Janez.
Preostali del poti brata prevozita v tišini.
Tik preden zavijeta na dovoz svoje družinske hiše, Danijel spet spregovori:
»Bi si želel preseliti v moje mansardno stanovanje?«
»Kaj? Zakaj? Kaj si ga nisi ravno do konca zgradil?« reče Janez.
»Janez, ne bom ti več stal na poti. Končno boš lahko uresničil vse svoje sanje. Prepustil ti bom Restavracijo. S Kristino se pogovarjava, da bi si skupaj najela stanovanje v Ljubljani.«
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.