Spodobi se verjeti v večno ljubezen

5.

»Kako si drzneš risati mojega fanta kot črn oblak,« je kričala Polona.

»Kako pa naj ga rišem, če ga nisem še nikoli videl,« sem se branil. »Ne vem, zakaj mi ga nisi nikoli predstavila.«

»Ne kot črn oblak slovenske zahojenosti!« je vpila name. »Kako bi ti bilo všeč, če bi jaz tebe risala kot črn drek meščanske pokvarjenosti.«

»Bil bi razočaran, da nisi uporabila nečesa, kar se lahko pokvari,« sem rekel. »Recimo Pokvarjena ura meščanske pokvarjenosti ali Skisano mleko meščanske pokvarjenosti.«

»Kaj sploh veš o naju?« je vpila name. »Kako si upaš soditi o najinem odnosu? Koliko si bil najdlje v zvezi? Pol leta? Poskusi biti z nekom šest let! Blage veze nimaš o pravi ljubezni!«

»Nisem risal stripa o pravi ljubezni,« sem ji odgovarjal. »Risal sem spomenik dveh čudovitih sfukanih let, ki sva jih preživela skupaj.«

Vendar do tega pogovora ni nikoli zares prišlo. Vsaj ne v fizičnem svetu. Odvijal se je le v moji glavi. Od takrat, ko me je Polonina cimra spustila v njeno študentsko sobo in sem na njeni postelji pustil tiktakajočo stripovsko bombo, sem praktično v vsakem trenutku samote preigraval vse možne scenarije najine prvega srečanja. Toda ona je spet točno vedela, kako me bo najbolj prizadela. Maksimalna intimnost je maksimalna ranljivost. Nihče te ne more prizadeti tako močno kot ta, pred katerim spustiš obrambne zidove in ga spustiš vase. Ko me je imela rada, se je naselila v vse moje pore. Od tam je videla moje šibke točke. Konflikti in konfrontacije mi ne delajo problemov. Edino s praznino se ne znam boriti. Zato je izginila iz mojega življenja, kot septembra izgine poletje.

Ni res, da Poloninega fanta nisem nikoli videl. Že prvi dan, ko sem jo spoznal, sem brskal med njegovimi fotografijami na družabnih omrežjih. Bil je resnično lep, a na nek neizrazit, dolgočasen način. Imel je videz moškega, v katerega se zlahka zaljubi horda šestnajstletnic, ker jih na njem nič ne zmoti, a se vanj teže zaljubi odrasla ženska, ker na njem ni ničesar, kar bi bilo zanimivo in bi privlačilo. Brez problema bi ga risal tako simetrično, zdolgočaseno in prazno, kot je Magnus risal Alana Forda. Zakaj sem potem čutil potrebo, da sem ga viktimiziral in ponudil Poloni prikladno kljukico, na katero je lahko obesila vsa svoja negativna čustva? Še sam ne vem najbolje. Rad bi rekel, da je bil črni oblak rezultat trenutnega navdiha, nekakšnega umetniškega afekta, vendar niti to ni res. Spomnim se, kako sem že več tednov prej razmišljal, kako bi lahko črn oblak izražal čustva, bil pasivno agresiven, kako bi se lahko kujal in kako bi bil lahko kljub temu, da vse, česar se dotakne, začneta preraščati mah in plesen, on tisti, ki je žrtev.

A na koncu najinih namišljenih prepirov sem Poloni vedno priznal, da sem njenega fanta risal kot črn oblak predvsem zato, ker sem projiciral vanj vse sovraštvo in prizadetost, ki ju nisem mogel čutiti do nje.

Namreč točno en teden preden sem se usedel za risalno mizo in ji v enem dnevu narisal šestnajst strani stripa, mi je povedala, da namerava pustiti fanta. Sedela sva na stopnicah pred njenim študentskim domom in praznovala moj petintrideseti rojstni dan. Komaj je zadrževala solze.

»Se ne veseliš prihodosti,« sem jo vprašal.

»Ničesar ne čutim, razen tega, kako mi je hudo,« je rekla.

Vsakič, ko sem jo prijel za stegno, me je nadrla.

»Vsaj zdaj me pusti na miru,« mi je rekla.

Nekaj dni kasneje si je premislila. Imela sva dolg pogovor prek elektronskih sporočil. Očitala mi je, da sem jo zmanipuliral. Rekla mi je, da sem ji vsilil svoje vrednote.

 

 

6.

Polonin fant je pri petindvajsetih diplomiral na fakulteti za šport in dobil službo učitelja športne vzgoje na osnovni šoli v svoji rojstni vasi, resnični Mali vasi ob avtocesti. Preselil se je nazaj k staršem in se zaljubil v svojo sosedo. Poloni je bilo takrat šestnajst let.

Kmalu je na hiši svojih staršev začel graditi mansardno stanovanje. V stripu sem ta prizidek poimenoval Polonin mavzolej.

Ko sva se s Polono spoznala, je bila razpeta med dvema svetovoma. Hodila je na umetniški faks, cele dneve risala in se pogovarjala o umetnosti. Ko sva ji z Alexom kazala stripe Joana Sfarja in Christopha Blaina, se je tresla od navdušenja: »Ne morem verjeti, da nekaj tako živega, lepega in zabavnega sploh obstaja.« Nekoč mi je rekla, da si želi živeti tako strastno in intenzivno, da bi jo od ljubezni raztrgalo na kose. Po drugi strani pa je prebirala kataloge pohištva in kopalniške opreme in sanjala o tem, da bi postala mlada mamica. Lahko je hkrati odgovarjala na mail francoskemu striparju, ki se je zaljubil vanjo v Angoulemu in ji je redno pošiljal svoje strani v pregled, in se s fantom po telefonu pogovarjala o prednostih, slabostih in cenah različnih vrst talnih oblog.

Različica Polone, ki je živela v mali vasi ob avtocesti, mi ni bila blizu. Bilo je, kot bi se meščanska Polona dala v prosti tek ali v stanje pripravljenosti. To je bilo najbolj očitno, ko sva se poljubljala. V enem trenutku me je grabila za rit, mi grizla ustnico in mi govorila, kako si želi razvrata, v naslednjem pa je vse življenjo odteklo iz njenih udov in je odrevenela.

»Ti je všeč, če sem mrtva riba,« mi je rekla s praznimi očmi, kot bi ta nenadna sprememba nevtralizirala njeno pregreho.

Nato se je odpravila domov za vikend. Tam ni imela nobene prave prijateljice in je večinoma hodila na izlete s fantom in na zabave z njegovimi prijatelji. Izleti so jo stali veliko denarja, ki ga ni imela, zabave pa so jo dolgočasile. Vsebovale so vedno isto skupino moških v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih, ki so pripovedovali vedno iste zgodbe in hkrati tekmovali, kdo se bo prej spravil v alkoholno komo.

Meščanska Polona mi je kar nekajkrat priznala, da se v tem svetu počuti kot tujek. Vendar je Mrtva riba Polona to kmalu zanikala. Njej je domači svet pomenil varnost in pripadnost. A tudi pri njej sem začutil določeno mero nezadovoljstva in nejevolje. Mrtva riba Polona je malo vas ob avtocesti jemala kot božjo kazen, kot del svojega DNK in kot nekaj, čemur se ne more izogniti.

»Moj fant pravi, da sem ljubezen njegovega življenja,« je govorila Mrtva riba Polona, kot bi bil to glavni dobitek na loteriji. »Ne vem, zakaj bi ga morala pustiti, če se imava čisto v redu. Vsi pari okoli naju funkcionirajo stokrat slabše.«

»Saj te nihče ne sili, Polona,« sem rekel, »ampak živiš samo eno življenje. Očitno je, da te te vice izčrpavajo. Kako dolgo boš še lahko polovico časa razmišljala, da bi ga pustila, drugo polovico pa se prepričevala, da moraš ostati z njim. V neki točki se boš morala odločiti.«

»Potem mi pa ti povej, zakaj naj ga pustim,« mi je nekoč rekla.

»Ker si ga prerasla,« sem rekel.

 

 

7.

»Upam, da si opazila, s kakšnim trudom te ne sprašujem, kako si. Bom pa zelo vesel, če mi boš sama kaj napisala.«

»Ni ti treba spraševat. V redu sem. / Ne vem, kakšna luna je bila.«

»Lepo. Mi pa lahko še kaj več prostovoljno poveš. Mislim, da prejšnji teden ni bilo polne lune, glede na to, da je danes.«

»Nič nimam za povedat.«

»Super. Pa sva spet tam. Ker se ni nič zgodilo, ni treba nič dati v besede. / Martin pa direktno na kres sprenevedanja.«

»Veš, kaj ti povem. Da sem ti že lep čas nazaj povedala, da med nama ni ničesar in ne rabiš zdaj za to krivit naju s fantom. Stvari sama rešujem. Hvala. Če sem ti kdaj povedala preveč. In prevečkrat sem ti. In nikoli ti nisem govorila o svojih čustvih. In če ti nimam nič za povedat, ti pač nimam.«

»Meni je grozno, kako sama sebi lažeš, ko ti paše. Mogoče med nama ni tega, da sva par, ampak sta dve leti intenzivne intimnosti. Veliko stvari se je zgodilo in te ne izginejo, ko ti zapaše dat glavo v pesek. / Ne vem, jaz sem se naučil, da je tako, kot je, edino, kar je, in da je to najboljše, kar je. In vse laži, ki odlašajo neizogibno, so noro nezdrave. / Jaz za nič ne krivim vaju s tvojim fantom, ker sta res taka čudovito zdrava forma, in meni ni treba plačevat za vse nezdrave navade, ki si se jih tam navzela. In tudi očitno nič ne projiciraš vame, ker so med vama nerazrešene stvari, ki si jih nočeš priznat. / Tako pač je, to je tudi moja izbira.«

»Ok. Hvala za še en nasvet. In škoda, ker ne znam nikoli poslušat sebe, ampak tebe.«

»Lej, spet kričim pred zaprtimi vrati. / Med nama nič ni in nimam te pravice vprašat, kaj se dogaja v tebi.«

»In ne vem, kaj ti veš o zdravih razmerjih …«

»Bravo, tega še nikoli nisem slišal od nekoga v nezdravem razmerju. / Če se človek ne žrtvuje, ampak uživa v odnosu, njegovo razmerje ni zdravo.«

»Pravim ti samo: kaj pa ti veš. In ne vem, kakšna zelo intenzivna intimnost je bila med nama, ko sem jaz poslušala, ti pa si govoril, kako in kaj je treba. / Žal. V življenju bom najbrž naredila še milijon napak, samo boljše, da jih zato, ker sem se sama tako odločila. / Mi je pa žal, ker sem te malo s sabo potegnila. Oziroma si mislil, da sem te. / Samo pri tebi res ne gre, da bi bila samo prijatelja. / In katera razmerja so mrtva zame ali pa zate …«

»Ja, ker sem jaz tisti, ki enkrat na mesec drugemu razlagam, kako sem zaljubljen vanj in kako sem tik pred tem, da bom pustil fanta.«

»Pač vsak po svoje. / In ne razlagam ti vsak mesec, kako sem zaljubljena vate.«

»Res sem se že stokrat umaknil, da bi lahko normalno obstajala.«

»Če si pa ti tako slišal, pa tudi prav.«

»To zdaj resno misliš?«

»Vse resno mislim. / Tudi to, da vsak po svoje.«

»Lej, meni je vseeno, če me žrtvuješ bogovom vaške spodobnosti. / Bolje to, kot da te jaz zmanipuliram v nekaj, česar v resnici nočeš. / Ampak vsaj malo občutka imej, kaj se je v resnici dogajalo.«

»Saj ga dobivam. Prehitro.«

»Okej, Polona, sem bil jaz zmaj. Oprosti, da sem bil tako potreben, da nisem zdržal, ne da bi zmanipuliral nebogljeno mlado punco, da bi se zaljubila vame. / Te prepustim, da mi lahko očitaš vse, kar želiš. Upam, da bo tvoja žrtev kdaj nagrajena.«

»In ne vem, kaj od tega je vaška spodobnost, študentska vihravost ali meščanska svoboda. / Jaz ne vem. / In ne obtožujem te. Ne vem, zakaj zdaj igraš žrtev.«

»Ti igraš žrtev. / Meščanska svoboda in študentska vihravost. / Skoraj sem spet začel pametovat. Ampak ne bom. Bolj ko je človek v pizdi, laže najde izgovor, da v njej ostane. / Jaz sem si vedno predstavljal, da je ta zajebana situacija, v kateri si, podobna bubi, ki jo mora metulj raztrgat, da bi dobil močnejša krila. / Ampak mogoče gre res samo za lenobo.«

»Ok. / Lenoba. / Tako se počutim, ja.«

»Če bi hotela zares živet, bi mogoče morala tudi kaj narediti za to, si kakšne stvari priznat, kaj tvegat in se kaj opeč. / Ampak v bubi je bolj prijetno / Če se utrudiš, ko malo božaš bubo s krili in te to zmatra.«

»Vsak, ki ni ti, je buba. / Najbrž.«

»In potem to imenuješ študentska vihravost. / Vsak, ki pri 24tih vzame 16-letnico, je buba. / In vse stvari, ki jih ti zdaj preživljaš, so buba. / Ali pa niso. Pa te jaz samo gledam dve leti, kako ostajaš z njim na podlagi preživelih občutkov in upanja za prihodnost. / To je zelo zdravo in nobena punca, ki je v podobni situaciji, nima istih izgovorov. / Pa nehaj me uporabljat za izgovor. / Milijon bojših tipov od mene si boš lahko našla.«

»Med mano in mojim fantom tebe ni. In bova sama reševala stvari. In sem ti čisto hvaležna za vse nasvete.«

»Na žalost sem. Ker vsakič, ko se hočem umaknit, me ti nazaj not potegneš. In potem me imaš za izgovor, da sem manipuliral s tabo in da če ne bi bilo mene, ne bi imela nobenih dvomov glede njega. Meni te je zelo hudo gledat v tej zaciklanosti in očitno bom moral jaz res naredit vse, da me ne potegneš več nazaj. / Res škoda, ker če bi bila fer do mene in do sebe, bi imela lahko res lušten odnos. / Ampak, lej, v resnici sem vedno vedel, da bom potisnjen s pečine kot žrtev bogovom vaške spodobnosti.«

»Super, ker znaš gledat samo s svojimi očmi.«

»Ja, samo to. Kar prepričuj se.«

»In obratno.«

»Polona, vse je v redu. Živi svoje življenje. Samo ne me čez en mesec prepričevat, da vsega, kar si mi zdaj povedala, sploh nisi čutila, ampak si samo čutila, da mi to moraš povedat. Jaz te bom prebolel, ker sem te moral že parkrat. Ampak pazi, če me boš kdaj hotela nazaj povleč. Ker bi te znal nepovratno zasovražit. Pa prosim, ne vzemi tega kot grožnjo, ampak kot iskren opis mojega čustvenega stanja.«

»Očitno sem jaz kriva za vse.«

»Fak, pa očitno ti ne znaš gledat drugega kot sebe. / V odnosih sta vedno dva in dokler se skupaj premikata in rasteta, odnos živi. Da pa se to lahko dogaja, si morata sporočat, kako se počutita. Jaz samo to delam. Ne vidim ti v dušo, lahko pa ti poskusim razkriti svojo. Ko se odnos konča, sta oba kriva za vse. Pač ni šlo. Vzameš si toliko časa, kot ga rabiš, da si zaceliš rane in potem sklepaš nove odnose. Ali s to energijo oživljaš stare. To tudi gre. / Drugače pa oprosti. Hitro padem v past. Jaz nakladam in ti si misliš svoje. Res, kako sem lahko mislil, da je tukaj kakšna intimnost.«

»To je bil sarkazem. Ampak saj je vseeno.«

 

 

8.

Poskušal sem ga razumeti.

Če odraščaš v okolju, v katerem se nič ne spreminja, ne razviješ tiste prilagodljivosti in razumevanja, ki sta potrebna za prehajanje iz socialnega okolja v socialno okolje. Morda ti zunanji svet ponuja brezmejna bogastva, a nimaš ključa, da bi jih odklenil. Bolj ko se staraš, bolj ti spremembe povzročajo glavobole, zato se vrneš v edino nespremenljivost, ki si jo kdaj poznal.

Okolje, ki se nenehno spreminja, tudi nenehno preizkuša tvoje vrednote. V njem se tudi najboljši človek včasih odloči narobe in izpade kot gnoj.

Okolje, ki se ne spreminja, te nikoli ne razgali na tak način. Nikoli te ne potisne v kot. A kljub temu zna razvrščati ljudi na dobre in slabe. To počne s kompleksnim sistemom neformalnih pravil, kaj se spodobi in kaj ne. Nekomu, ki jih osvoji, lahko služi kot plonk listek, kako biti dober človek.

Zato se spodobnost lahko zlahka zamenja za vrednote.

»To so naše vrednote,« je govorila Mrtva riba Polona, ko sem jo vprašal, zakaj si ne dovoli spati z mano, čeprav se je še malo prej poljubljala z mano in se drgnila ob moje mednožje.

»To so naše vrednote,« mi je govorila, ko sem jo spraševal, če se ji zdi sprejemljivo, da petindvajsetletnik zapelje šestnajstletnico.

Tudi to sem poskušal razumeti, čeprav sem videl, kakšne posledice je to pustilo na Poloni. Sistem pravil spodobnosti je veliko bolj krčevit in vseobsežen kot sistem vrednot. Niti za trenutek ti ne pusti počivati. Zato mora nekje počiti, odpovedati. Nekje te mora nagraditi in ti dovoliti stvari, ki so drugje prepovedane. Drugače bi te zadušil.

Če je sistemska razpoka v pravilih spodobnosti, da lahko neizoblikovana mlada dekleta začenjajo s starejšimi moškimi nesimetrične odnose, v katere se ne bodo mogla nikoli aktualizirati in razviti neodvisnosti, ki bi jim omogočala, da ne bi postale talke odnosa, potem se je temu težko izogniti. Nekdo, ki se vrne v svet nespremenljivosti, ker mu je svet sprememb povzročal glavobole, bo hitro spoznal, da v njem ni samskih deklet njegove starosti. Vse so že sedem let s sedem let starejšimi moškimi. Ne bo mu ostalo drugega, kot si najti nekoga sedem let mlajšega. A ne bo se pritoževal. Dekle njegove starosti bi vedelo, kaj hoče in to od njega zahtevalo. Imelo bi sistem vrednot, ki so mu ga izoblikovale življenjske izkušnje. Šestnajstletnica bo bolj podobna kosu plastelina. Tako prilagodljiva bo, da se njemu ne bo treba nikoli prilagajati. Ne bo se ga trudila obrusiti. Ne bo se ga trudila spremeniti.

Statistično je to čisto smotrna odločitev. Večina deklet, ki zapade v takšne odnose, nikoli ne razvije dovolj močnega značaja, da bi začela svojim fantom povzročati disonance. V resnici se tako redko zgodi, da bi takšno dekle preraslo svojega fanta, da v sistemu spodobnosti ni pravila, kaj je spodobno v takem primeru. Kvečjemu obratno. Polona se je svoje rasti vedno sramovala. Spodobi se, da dekle zatre svojo rast.

Vendar Polona ga dejansko je prerasla. V Ljubljani, v stikih z mano in Alexom, v svojem umetniškem procesu se je razbohotila in zacvetela. Mrtva riba Polona je razvila živo, nepredvidljivo, močno stransko osebnost, ki se je tako zaljubila v svet, da jo je trgalo na kose.

Svojemu fantu je začela povzročati disonance.

To je edina stvar, ki je nisem mogel razumeti. Zakaj se ni umaknil? Kako ni videl, kakšno škodo ji povzroča? Če mu je bilo tako vseeno za zanimive ženske karakterje in če mu tako ni bilo pomembno, da bi mu bila punca enakovreden partner v odnosu, da se je lahko zaljubil v šestnajstletno pomivalko posode iz male vasi ob avtocesti, zakaj si enostavno ne odpiše nasedlih stroškov? Si prizna, da je položil stavo na napačno šestnajstletnico in ji dovoli oditi. Že za prvim šankom bi si lahko našel novo.

Seveda, zaradi spodobnosti. Za ljubezen se spodobi trpeti. Ljubezen se spodobi prenašati do smrti.