Pšanci nismo nč krivi

Čist nč. Uboga pernata bitja. Vedno so se mi smilili.

Kljunčki, perutničke. Nedolžni pogledi. Topli napitki.

Rakci, školjkice, poletje.

Topla plima.

Zašel sem.

Zašel sem s piščančje poti. S poti nebrzdane, steroidne rasti; stran od samožrtvovanja. Ni mogoče vedno samo tešiti lakoto nekoga drugega.

Joške so mi zrasle v dveh večerih. Malo sem bil ponosen, toda bilo je res čudno, zato v novi senzaciji nisem mogel zares uživati. Piščančja prsa. Debela jajca za zajtrk. Veliko, veliko proteinov.

Hitro postajam plešast; posledica hormonskega koktejla. Na čisto novih prsih so mi začele poganjati dlake. Dlačice.

Spreminjam se.

Kaj se bo zgodilo z mano?

Medtem folk postaja nevzdržen. Prijateljice …, koke, kokice, kokoši. Frendi? Saj veste; čikni, piščanci. A niso sami krivi. Vse nas strumno šopajo; in to imamo radi. Poznamo življenje in mu pritrjujemo, če ne že celo odobravamo.

Nič ne pomaga, tudi frendom so zrasli joški. Na začetku jim je bilo malo všeč, toda niso mogli bili sigurni v svojo novo podobo – zato, seveda, v tem niso celostno uživali. Joške prijateljic so se še dodatno povečale, zrasle so v gore in nas pokrile s svojo vse prežemajočo mehkobo.

Topla plima. Prajuha. Hormonski koktejl.

Zvečer nam vsem obrijejo prsi in nas v belih brisačkah okoli pasu postavijo na počasni tekoči trak. Zmerni napredek. Drug za drugim nam kljunčke podrsajo po razbeljenem železu. Zdaj imam raztopljen keratin razmazan čez pol face in po traku tiho drsim v temo. Nikoli več ne bom čivkal.

Mir je. Po svoje je lepo. V temi gnetemo lastne prsi. Pri tem smo pogumnejši kot kdajkoli prej, saj prvič ne moremo gledati drug drugega. Cenimo diskretnost in intimo.

Kljunčka ne pogrešam. Odločim se, da bom v bodoče vso svojo pozornost posvečal joškam. Sledeč zakonom sugestije vem, da jim bodo pozornost posvečali tudi drugi.

O, ja.

Ko me kasneje dlani, oblečene v lateks, dvigajo v višave, mi je jasen cel ustroj vesolja.

Lahko bi ga tu in zdaj vsega zapisal, pa mi zmanjkuje časa. Piščanci smo krivi. Ampak zdaj ko imamo joške, nam to v resnici ni več mar.

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.