Malo oči, malo literatura

Popravek iz revije št. 359

Željko Kozinc

V aktualni 359 številki revije Literature nam jo je zagodel preimenovalski škrat, ki je v rubriki proza (in v predhodnem kazalu) Željka Kozinca preimenoval v Zdenka Kodriča. Zgodbo z naslovom Malo oči, malo literatura je torej napisal Željko Kozinc. Obema avtorjema se za napako opravičujemo.

 

 

Spogledala sta se, ravno ko sta se na parkirišču vštric podajala vsak k svojemu avtu.
»Miro … kje se srečava …« je presenečeno obstala.
»Pa po tako dolgem času … Sem pa vesel …«
»Tudi jaz … A si ti zdaj že tu?« ga je vprašala v zadregi.
Obšel ga je neprijeten občutek: ženska si predstavlja, da živim v domu za starce … A zgledam že tako star?
»Ne, Neva, samo očeta sem prišel pogledat,« je odvrnil s stisnjenim nasmehom. Ampak ona se pa vendarle še ni preveč postarala, je pomislil. Še zmeraj ima svoj svetli, odkriti pogled.
»Jaz sem pa obiskala mater …« je pohitela. »Čudno me gledaš, a sem te užalila?«
»Nisi, nisi … Kako je s tvojo materjo?«
»Demenca. Kot rastlinca je. Še lani sem jo lahko peljala kam ven, zdaj me pa več ne prepozna.«
Ni zadrege, da bi te jaz ne prepoznal, ji je hotel reči. Se še ne izgubljam. Vendar bi ti najraje rekel zbogom, kar zdajle. Poslovil sem se namreč že od vseh, ki sem jih imel kdaj rad. Bi me pa veselilo, če bi odnesla od mene kak znosen spomin.
»A greva na kofe, Miro?« ga je vprašala s pomežikom, ki se ga je še zmeraj spominjal.
»Hvala, se mi mudi.«
»Te kdo čaka?« ji je ugasnil nasmeh.
»Ne.«
Opazila je, kako za hrbet umika svoje skrivenčene prste, ki so nekoč tekmovali z vetrom, kdo se bo lepše posmukal pod njenim tilnikom. Na lepem si je zaželela, da bi ji spet segel v lase.
Glej glej, ta vrat je bil zmeraj brez gub, je pomislil isti hip, še zmeraj je brez gub. In lasje čisto spodaj, tisti sladki, ji sploh ne sivijo.
»Zadaj licej, spredaj muzej,« se je posmehnila sama sebi. Njegove misli je znala slutiti že v njuni mladosti. Oči so ji švigale, lepi stari gospe, kot bi ne vedela, kam naj ubežijo iz zadrege.
Spomnil se je davnih jas v gozdovih, ki so jima posojali ležišča za objeme. Življenje si še komaj kaj želi sprejeti od usode, si je rekel. Niti spodvite prošnje v njenem pogledu.
Zamišljena je molčala, tudi on se ni nikamor premaknil. Namenila sta si globok pogled in pogovor jima je stekel v mislih.
Preskočila sva toliko jarkov, hodila po blatu, bilke, ki sva jih zalivala s solzami, so posušene, zdaj je drug čas, še veter je drugačen, ampak ti si še vedno ti, veva, da so najine besede zaklenjene, da jih straživa vsak zase, na desni je udobje, na levi spokojnost, neusmiljena sva kakor kamen, ki tone v vodo in ga ne moreš ujeti, življenje je rana, ki je ni, ti si še zmeraj ti, ostajaš moj srečen spomin in moja zvesta žalost.
»Kave ne pijem, sprehajam pa se kar rad. Peljiva se nekam na sprehod. Kar sama izberi …«
»Ti ne bo hudo za čevlje, če se bojo malo zmočili?« mu je rekla z znano ironijo, na nagajiv način, s katero je znala koketirati.
»Še znam skočiti čez kakšno lužo,« ji je namenil miloben smehljaj. »Kako si, Neva? Povej še kaj luštnega … o liceju in muzeju. Drugače boš ob meni shirala od dolgčasa.«
»O, če bi znala čarati …« se je za hip zmedla. »Še zmeraj rada opazujem ljudi. Poskušam uganjevati njihove skrivnosti.«
»In si zato še zmeraj urednica tiste revijice,« se je kislo nasmehnil. »Ko čakaš pri frizerju, se ti ponuja na mizici. Kako se ji že reče? Zdravi pri stotih? Je mogoč tak naslov? Se prodaja?«
»Ja, dobro, da dosežem gospode vsaj pri frizerjih,« je rekla skrhano. »Miro, vidim pač enostavne stvari v življenju. Če je nekdo poln notranje jeze, če hodi kar v tri dni, samo da bi se privlekel do postelje …«
»No, Neva, pejva nekam v naravo … Tvoja revija je polna nasvetov, kam na izlet. Na gospodarski zbornici jo tudi imamo …«
Ta goluboglazyj palač … Kakor jo je imenoval, ko jo je na skrivaj poljubljal v slavističnem seminarju na predavanju o ruskem romanu; modrooki rabelj. Zdaj je tako kot takrat upirala vanj svoje velike svetle oči.
»Torej delaš v gospodarstvu.«
»Sem že v penziji.«
»Za mano pelji. Do Ljubljanice, ne bo daleč … Tam imam eno podrto drevo, ravno primerno za najine debele riti.«

Vozila je mirno, kakor bi jo skrbelo, da ne bo na križiščih barjanskih cest in kolovozov zgrešil njenega malega rdečega avta: peljala sta se od starčevskega doma v Vnanjih Goricah na odprto barjansko ravnico, na jug proti Krimu, ki se jima je vse bolj približeval. No, vsaj v breg ne bo treba lesti, vmes je reka brez mosta, si je mislil. Zibala sta se čez luže na vegastih traktorskih poteh, da so tudi njegov spolirani avto zalivali blatni odrivki, previdno sta prevozila kakšen mostiček … Kam me pelje ženska, se je spraševal, v vse večjo samoto rine, zakaj neki ji je potrebna … Čez vlažne travnike sta napredovala kot v brezkončnost, ob črnih njivah, preko mreže izsuševalnih kanalov, iz katerih so kukale rumene kalužnice in vzletavale race. Visok zelen zid jelš, ki je naznanjal rečni breg, ju je končno ustavil. Pustila sta avta v visoki travi.
»Uf, je usran,« je vzdihnil, ko si ogledal zablatena kolesa svojega beemveja. »Ampak to je cena za bolj zdravo življenje. Ljubljanico sem doslej gledal samo v Ljubljani, z mostov.«
»Lahko še danes pelješ avto v pralnico, če se žene bojiš,« je rekla.
»Se mi je ni treba bati,« je očitajoče zagodrnjal, »ločen sem. A tudi če ne bi bil ločen, se je ne bi bal. Avto pa perem sam. Napeljem cev z vrta …«
»Imaš torej tudi hišo? Pa hudega psa?«
»Kje zdaj stoji tvoje zrušeno drevo za debele riti?«
»Blizu. Deset minut …«
Izza jelš sta slišala kričeče glasove. Skozi podrast je pohitel na zamuljeno obrežje, se prerinil skozi podrast, a se je takoj vrnil.
»Trije fantje se peljejo s splavom nizvodno … se derejo kot jesiharji. Kmalu jih bo odneslo.«
»Tu je po navadi tišina.«
Krenila je po obrežju v smeri proti rečnemu toku. Gibko se je pregibala, še zmeraj ozka v pasu, a zrejena v bokih.
»In praviš, da posedaš na tistem trupu. Upam, da ne predolgo. Tu je vse vlažno.«
»Res. Ampak meni dobro dene.«
Zaradi ozke travne potke je moral stopati za njo.
»Se česa lepega spominjaš? V tej divjini?«
»Menda tudi.«
»Na mladost?«
»A slišiš?« se je obrnila nazaj in se mu nasmehnila. »Tistih fantov se več ne sliši. Ljubljanica je narasla. Hitro jih je odneslo.«
»Kakšen mir naenkrat …« je hvaležno vzdihnil. »Takšne tišine že dolgo nisem slišal.«
»Me veseli.«
Imela je spokojen, lep star obraz. Gledala je čez reko, na Krim. Spet je bila videti kot nekoč: mala zasanjana ženska. Ta bo morda res še zdrava pri stotih, si je mislil.
»Te ni strah, če se znajdeš tu sama? Hodiš kdaj sem z možem?«
»Vdova sem.«
»Nisem vedel … Oprosti za netaktnost … Imaš kaj otrok?«
»Prav, prav, ne bi se pogovarjala o tem,« se ji je glas malce utrujeno znižal. Ozrla se je in se mu nasmehnila. »Zdajle nisem sama. Vzdrži še malo z mano.«
Resda so me začele boleti noge, ampak ali se ji zdim že zelo načet? je pomislil. Ali je videla, kako gibčno sem se prebijal skozi grmovje, ko sem sem oprezal za kričavo mularijo na splavu?
Hodila sta naprej, molče.
»Logarice so že preč,« je vmes rekla obžalujoče. »Je pač že junij … Ti je vroče?«
»Danes je bolj hladno, hvala bogu,« se je razgledal po obrežnem travniku. »Logarice?«
»Močvirski tulipani …«
Dosegla sta tisti podrti hrast. Sedla je na njegovo zbrazdano skorjo in potrepljala prostor poleg sebe.
»Čičkaj.«
Spet sta nekaj časa molčala.
»Kako je umrl?«
Nekakšen obup ga je obšel. Saj ga sploh ni zanimalo, kako je umrl njen mož. Hotel jo je vprašati nekaj lepega, nežnega … zdaj pa glej … ali me je obšla zloba? Otrok gotovo nima. Ali pa so jo zapustili.
Samo smehljala se je in nič odgovorila.
Nebo je iznenada postalo temno in motno. Še reka se je pomračila. Le na zahodu, nekako vzdolž reke, je ostalo nekaj bledega rumenila. Zapihal je vzhodnik. Ljubljanica je drobno vzdrhtela. Zazdelo se je, da teče proti svojemu toku. Zapihan mrazek je zavel od vode. Snel je suknjič in jo z njim ogrnil preko hrbta. Zraven jo je nerodno skušal objeti. Z nasmehom se ga je otresla, polegla ramena in se mirno odmaknila od njega.
»Zdaj pa lahko samo še čakava, da bo nevihta,« se je stresel, se na deblu malce presedel, še za kakšno ped od nje.
»Bi si želel nevihte?« se je grenko nasmehnila.
»Gotovo, da ne.«
»Ampak si se spomnil nanjo.«
»Na nevihto? Kakšno nevihto?«
»Zakaj si tako sprenevedav? Tako spodvihan, Miro? Že leta in leta. Zato sem te pripeljala sem. Doslej ni bilo prilike. Izogibal si se me. Po tisti nevihti sva se razšla. Kaj si pravzaprav takrat napisal? «
Res, po tisti hudi poletni nevihti pred štiridesetimi leti sta se bila razšla. Glej glej, to jo še zmeraj žre. Zakaj so mehke poteze na obrazu iznenada postale tako spotegnjene, napete?
»Ali mi lahko vsaj danes poveš, kaj si napisal? Ker si me zaradi tistega člančiča zapustil. Ker se večkrat spomnim, kako mi je bilo zaradi tega hudo.«
»Bal sem se, Neva, da bi tudi ti dobila prepoved pisanja, če bi zvedela, kaj sem napisal.«
»Zakaj mora biti najina zgodba še danes tak misterij?« je vprašala resno, kar kljubovalno. »Oprosti, tisti člančič, ki ga ni nihče bral, je obrnil moje življenje. Gotovo bi se mi življenje drugače zasukalo, bila bi bolj srečna, midva bi se morda poročila …«
»Tistega člančiča tudi jaz nikoli nisem bral. Pravzaprav ga še za sabo nisem prebral, sem ga kar oddal. Urednik je bil, če se spomniš, že nabrgljan. Tudi on ga ni prebral, kar v tiskarno ga je poslal. Ker se je res mudilo. A to me boš zdaj spraševala?«

V spominu si je razgrnil podobe velike dnevne redakcije Dela v Tomšičevi ulici. Videl jo je, kako se za sosednjo mizo nemirno predevlje za mizo. Mudilo se jima je k njej domov, preden se njeni starši okoli polnoči kakor vsako nedeljo vrnejo z morja. Neko junijsko nedeljo sta kot dežurna poročevalca delala v ekipi, ki je pošiljala v tiskarno zadnje novice, okoli sedmih zvečer.
V nekem trenutku je nekje čisto blizu, zdelo se je, da kar v časopisno hišo, strahovito udarila strela. Dnevna redakcija se je razsvetlila, kakor da bi eksplodirala vsa elektrika v širni sobi. K sreči je bilo zunaj še svetlo, tako da so v ekipi lahko drug pri drugem opazovali osuplost in si delili preplah. Dve strojepiski sta si stekli v objem. Izza okenca za oddajnim pultom so zaslišali godrnjav glas:
»Na, pa je crknil teleprinter … Beograd je fuč.«
Nedeljski urednik, stoičen novinar še iz partizanskih časov, je bil priseben. Niti iz stekleničke ni goltnil.
»Prva stran je še plešasta. Tanjug smo izcuzali, vi mi pa izcuzajte iz prsta, karkoli. Rabim enokolonec. Kako je bilo danes lepo na Šmarni gori, zaradi mene … Nekaj za ljudi … da bo na prvi malo cvajtenga tudi za ljudi. Ti to znaš, Miro. Malo oči, malo literatura. Tebe je Pirjevec učil. Teci ven, poglej, če so kakšne posledice … Prinesi mi enokolonec. Štirinajst vrst! Deset minut imaš. Rodi stvori.«
Gori pri Operi, manj kot sto metrov od časopisne stavbe, je čez ulico ležalo drevo, preklano od strele. Krošnja, padla čez zeleno klopco, je še podrhtevala. Od vetra ali ožganosti? Potrgane korenine so še pritajeno ječale. Miro je presunjen stekel nazaj v redakcijo.
»Zakaj pa si tako bled?« ga je vprašala Neva, ki je brezdelno sedela za pisalnim strojem.
»Boš jutri brala.«
Nikogar ni več slišal, videl je le tipke in dva svoja hitra prsta. Zataknilo se mu je že pri šesti vrsti. Moral se je nečesa domisliti.

Še po štiridesetih letih se tu, na podrtem hrastu od Ljubljanici, ni mogel točno spomniti, kaj je napisal v tisti naglici. Novička in kontrolni odtis prve strani, na kateri je bila že objavljena, sta izginila za vedno. Prebrali so jo le stavec in neki meter, takoj ko je kontrolni odtis vzel iz stiskalnice … in seveda glavni urednik, ki je na meterjev urgentni klic takoj prihitel v tiskarno.
»Poskusi se spomniti, Miro, kaj si pravzaprav napisal.«
Vzdihoval je, se smehljal predse in zamižal od napetega spomina.
»Naslov sem dal: Zakaj ravno ginko?«
»Čuden naslov …«
»Enokolonec je moral imet tri besede, vsako v svoji vrsti. Se ne spomniš?«
»Se. Ti si bil genialec za naslove …«
»Se ne spomniš, kako smo divjali ob koncu redakcije? Časopis je do desete ure moral na železniško postajo, da bi ga naslednje jutro brali v Beogradu.«
»In v Beogradu naslednje jutro niso brali, kaj si napisal. Ali bom jaz to zdajle že končno izvedela?«
»Saj je bilo pravzaprav smešno …«
»Prav ni bilo smešno. Vrgli so te iz službe, mene pa si dal na čevelj.«
»Tudi sama si bila tega kriva.«
»Saj to bi rada vedela. Kaj sem zakrivila še jaz.«
»In da bi to zvedela, bi rada slišala članek … Kot da je moj članek kriv.«
»Miro,« je rekla na robu solz. »Lahko tudi molčiš.«
Res je umolknil, bezal je s čevljem po travi. Potem je le spregovoril, monotono, kot da svoj članek bere. Hudičevo dobro si ga je zapomnil, je ugotavljala.
»Zakaj ravno v ginko. Tik pred nevihto, ki se je danes zvečer razdivjala nad Ljubljano, je mogočna strela udarila v drevored na Tomšičevi ulici. Preklala je eno od dveh čudovitih, ravnokar nežno olistanih dreves japonske vrste ginko. Zakaj si je strela izbrala ravno nežno, skoraj nebogljeno drevo, ki si je komajda izborilo nekaj sončne svetlobe med mogočnejšimi kostanji in lipami v drevoredu, ostaja skrivnost narave. Zakaj ni udarila v katero od mnogo višjih, mogočnih stavb v njegovi bližnji okolici, recimo v Opero, restavracijo Operna klet, v Narodni muzej ali v palačo Centralnega komiteja ZKS? Ali navsezadnje ne kar v hišo časnika, ki ga držite v rokah? V vseh teh stavbah se je v tihem žitju za svoj obstoj treslo veliko potrpežljivih bitij, vendar bi za razliko od nesrečnega ginka ob pokončevalni streli vsi preživeli, saj so prestali že kaj hujšega, vsakršne strele zgodovine. Razen če bi v kakšni kleti zmanjkalo elektrike. Ali če bi prišlo do požara. V temi bi jih lahko pogrizle podgane. In tisti, ki bi preživeli, bi kot duhovi prilezli na dan.«
Kar dobro se je torej spomnil besedila usodnega člančiča. Zdaj ko je s svojo bivšo punco sedel na podrtem hrastu ob Ljubljanici, se je spomnil tudi svoje daljne bolečine: tudi Neva je v sejni sobi dvignila roko, skupaj z vsem kolektivom. Ko je glavni videl gozd rok, je zadovoljno prikimal in tekel telefonirat v sosednjo stavbo, da je zadeva sankcionirana, tudi s podporo kolektiva.

Svojega bledega fanta je Neva povabila na čik v drevored. Ustavila sta se pri nesrečnem ginku, ki je bil že spodrezan pri koreninah in odpeljan na lesno deponijo. Usedla sta se na bližnjo klopco, ki je ostala nepoškodovana, nikoli še tako vsaksebi.
»Neva, a ni rekel malo oči, malo literatura?« jo je Miro spraševal bled, brada mu je podrhtevala.
»Ne razumeš, kaj si storil? Hinavec si ali pa si tak butelj. Vsaj dveh zadnjih stavkov ti ni bilo treba zapisati. Na koga si cikal s tistimi potrpežljivimi bitji, ki se tresejo za svoje življenje? Pa podgane v kleteh … In duhovi, ki bodo preživeli? Kateri neki? V katerih kleteh? Tebi se je čisto utrgalo,« je sipala nanj. Kar ni se mogla ustaviti.
»Kako ti veš za zadnja dva stavka?«
»Mama mi je rekla. Glavni ji je telefoniral in te citiral.«
Bral ji je v očeh, kako ji je hudo … Počutil se je, kot da mu je v prsi, nekam k srcu, potisnila svojo zmrzlo pest. Nevina mama je vedela, kaj je napisal … In vsi, ki so ga potem mrcvarili na politični policiji, kdo da mu je povedal stvari, na katere je cikal v svojem članku, so ga prebrali ali ga vsaj slišali. Ne, v to bando se ne bo ženil, se je takrat odločil.

»Neva, si ti vedela, da so bili v kleti hiše na vogalu Beethovnove in Tomšičeve strašni politični zapori? Jaz takrat nisem vedel, da jih imajo komunisti nekaj korakov od Dela in od svojega cekaja … pa sem vsak dan hodil ob tistih kletnih oknih … Ko peljem mimo psa, mi postaja slabo. Tudi skupaj sva hodila mimo. Si vedela?«
»Kako naj bi vedela?«
»Če te je pa mama obvestila, kaj je glavni vrgel ven. Torej si vedela.«
»Bil si nekaj citiran v tajnem partijskem poročilu …«
»To ste brali kasneje … Ko sem bil že z Dela in se lotil pametnejših stvari, kot je novinarstvo.«
»Si me moral zato pustiti?«
Primaknil se ji je na deblu, jo rahlo pritegnil k sebi. Vzdrhtela je pod njegovim suknjičem.
»Te zebe, Neva?«
»Strah me je. Tista strela v ginko …«
»Pred sto leti, Neva, pred sto leti je udarila … Ne bova zdaj prežvekovala ginka.«
»Res so bili nedolžni ljudje zaprti v kleteh na Tomšičevi. Morda so jih celo žrle podgane. Kako si takrat vedel za to?«
»Nič nisem vedel.«
»Čisto normalno se še danes sprašujem, kako je politika mogla dopustiti, da smo leta in leta hodila mimo tistih kletnih oken … nekaj korakov od mene so ljudi grozljivo mučili … S čim so te gnjavili, Miro?«
»Da sem povezan z notranjim sovražnikom … Pravzaprav jih je zanimalo, kdo mi je kaj povedal. Kateri krt v politični policiji. Kar naprej so tiščali vame: imena, imena … Idioti, kot da bi njihov izdajalec šel nekemu novinarčku Dela nositi na nos, da ima pred nosom politično ječo. Kot da bi si jaz to sploh upal subverzivno objaviti, sploh pisniti, tudi če bi vedel. Pusti, Neva … bili smo slepi mački … Zdaj govorijo in pišejo, da so poravnali svoje račune. Jaz pa se počutim, kot da nisem še poravnal računov … Vseh nas se drži neka megla. Neko blato. Dovolili smo si, da nam na kožah ostane njihovo blato, razumeš? Še zdaj se nas drži. Kot nekakšen priraščen ovoj. Gnoj! Ki ga sploh nočemo sprati s sebe. Ker se zaradi blata na sebi počutimo varne drug pred drugim … verjetno, kaj vem.«
»No, to, kar govoriš, pa niso več oči, to je samo še literatura.«
»Daj, Neva, ne še ti …« se je živčno obregnil. »Srečam bivšega kolega novinarja, ki me je ovajal … takole v kavarni … in se spogledam s kom … kot dva psa sediva vsak v svojem kotu in se samo gledava, kot dva stara psa, ki vesta, da imata isto bolezen …«
»Ne še ti. Ne v naravi. Nisva v kavarni, nisva vsak v svojem kotu. In nimava iste bolezni,« ji je drhtel glas.
»Tudi s to boleznijo se da dočakati sto let,« se je porogal.
Strmo se je ozrla nanj, čeprav je bila sede ob njem za skoraj glavo nižja.
»Miro, postalo mi bo žal, da sem te sploh peljala na barje. Le zakaj nisi hotel na kavo … Sicer pa, bil bi isti šmorn … A zdaj naj me preganja občutek, da sem se na tem izletku okužila z neko boleznijo, o kateri nimam pojma … Miro, prosim! Prebolevala sem te leta in leta. Bil si sovražen do mene in nekaj te sovražnosti ti je ostalo. V redu, morda sem si to zaslužila. Ampak danes, ko sem te zagledala po tolikih letih … me je obšla sreča, pravzaprav spomin na srečo.«
Pomolčala sta kakšno minuto. Trmasto je gledal vstran, ona pa se je dvakrat ali trikrat proseče ozrla nanj in čakala, da ji bo vrnil vsaj pogled.
»Nisem še zasledila, da bi kje objavil to svojo prigodo z ginkom.«
»In tudi ne boš.«
»Bomo torej živeli s tvojim blatnim ovojem do zadnje ure?« je posmehljivo vprašala, a se mu je vendarle naslonila na rame.
»Nikomur ne morem o tem govoriti. Še manj kje objavljati,« se je grenko zarežal. »Lanski sneg, Neva. Ker se bomo do kraja izničili. Kako dolgo bomo prežvekovali neke svoje postkomunistične sindrome?«
»Pa saj si še zmeraj tisti mladenič, no …« ga je dregnila v roko s staro iskrivostjo.
Ozrl se je nazaj, kot da bi se splašil, da nekdo prihaja.
»Miro, nobeden naju ne spremlja. Nobeden ne sliši.«
Vzdihnil je, vedel, kako ga gleda ta ženska: z ostanki tiste svetlikavosti svoje nekdanje zaljubljenosti. Goluboglazyj palač.
»No, le priznaj, da ti je nekdo povedal za tiste ječe. Nisi mogel kot slepa kura najti zrna. Zato sem takrat tudi jaz dvignila roko …«
»In bi jo očitno dvignila tudi zdaj …« jo je osuplo pogledal. »Neva, ali se bom jaz sploh kdaj izkopal iz teh iracionalnosti.«
»Kaj pa sem kaj takega rekla? Kaj naj ti sploh povem, da bi se vsaj malo izkopal iz tega nesmiselnega občutka ponižanosti …«
»Ali sploh izkopal,« je hripavo začel poudarjati vsako besedo posamič, »iz ideološke spodvitosti, v kateri vztrajate nekateri ljudje okoli mene?«
»Ti pa seveda ne.«
Stiskala je ustnice, kakor da bi jo napadla panika. Še sama se je ozirala nazaj, kakor da bi ju kdo poslušal.
»Še nič mi nisi povedal, kako živiš danes,« je končno izdavila. »Pa saj pišeš knjige. Hišo imaš. Psa. Se ne bi raje o tem pogovarjala?«
»Čudovito bi bilo živeti sto let in reči, kako lepo je lahko eno samo življenje, ki ga imamo … Ti si še manj povedala o sebi,« se je grenko nasmehnil.
»A kaj potuješ? Mislim … po svetu? Da si oddahneš od te dežele … in od tega enega edinega življenja?«
»Kar precej,« je skomignil z rameni, češ, saj je vseeno.
»Z letalom?«
»Ja, kadar grem k sinu v Španijo.«
»Sina imaš … sem vesela. Jaz sem brez.«
»Ni dobil tu službe. Z doktoratom … pa ni dobil.«
»Bi zdajle kam potoval?«
»Morda bi.«
»Z mano?«
»Ne vem … Mi je kar lepo, če sem sam. When I am alone I am never lonely.«
»Ti je zdajle dolgčas z mano? Koliko si pravzaprav star, Miro?«
»Kakor se spomnim, sva isti letnik.«
»Saj me ni treba plavšat, Miro,« je razočarano rekla, kakor da bi brala njegove misli. »Lahko greva počasi domov. Te zebe brez rekelca?«
»Sploh ne,« ji je hvaležno odgovoril.
»Ampak je hladno … Meni že. Nevihte še ni, ampak bo. Lahko da bo še grmelo …«

Vrnila sta se k svojima voziloma. Vžgal je že avto, ko je meter od prvega levega kolesa zagledal logarico, njen krhki in bledi vijolično modrikasti cvet, globoko povešen v travne sulice. Skočil je izza volana, da bi ji ga utrgal, toda njen rdeči avtomobilček se je že odgugal čez barje proti mestu. Pustil je logarico, naj raste, čeprav ga je zamikalo, da bi jo s prsti odkopal in jo s čebulico vred presadil na svoj vrt. Gledal je za svojim modrookim rabljem, vse dokler se ni pomanjšal v rdečo piko v poznopopoldanski meglici, polegli po razkošni planjavi, in mu izginil izpred oči.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

  • Osti

    Esad Babačić

    Tam nekje v poznih osemdesetih sem pogosto zahajal v Sarajevo, kjer sem spoznaval različne ljudi. Eden tistih, ki so mi odprli mesto, kot rano, ki se nikdar ne zaceli, je bil tudi Josip.

  • Ali inceli sanjajo more pravih moških?

    Sergej Harlamov

    Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

Izdelava: Pika vejica