Antropomorfne race

Tisti dan so letala letela nenavadno nizko.

Nasploh je bilo v zraku čutiti rahlo zlovešč priokus.
Bil je pretežno topel dan in nebo je prekrivala značilna oranžno-siva mrena, ki nakazuje začasnost zatišja pred nevihto. Nekaj se je zbiralo, gnetlo in kopičilo in nihče ni mogel vedeti, s kakšno silo bo udarilo.

Tvorba ledenikov. Nevihtni oblaki. Akumulacija. Zemeljski plazovi. Taljenje ledenikov.

Kolesarila je v službo. Sonce je sijalo z neizmerno konsistenco brez opaznih senc in sprememb v temperaturi. Vse je mirovalo v stanju pričakovanja.

Zadnje čase se v pisarni ni počutila najbolje. Motivacija ji je upadala in delo je bilo opravljeno bolj zato, ker je moralo biti, kot pa iz iskrenega zanimanja. Naglo rastoče brezno med njo in sodelavci ji je zmeraj bolj zastiralo pogled. Po kratki analizi je ugotovila, da so bile glavne razlike v:

1. vrednotah
2. ciljih
3. delovanju.

Oziroma z drugimi besedami: v vsem, kar šteje.

S težavo si je priznala, da se je odločila narobe. V službo se je podala zaradi izkušenj in občutka suverenosti. Želela si je dokazati, da je sposobna – da zmore. Alternativa je bilo delo v majhni knjigarni, v katero redko kdo zaide, še redkeje pa kaj kupi. Bala se je, da bi se tam več pogovarjala, kot delala, in šele zdaj je pomislila, da v resnici ne ve zares, kaj je s tem tako narobe.

Pred očmi sta se ji pojavili dve črki. C. V. CV. Nasprotje WC-ja, manj čaščenega, a podobno nujnega za življenje. Isto sranje, je pomislila. Z lingvistiko ni šale.

Iz zasanjanosti jo je prebudil zvok gaganja. Spomnila se je, da race ne gagajo povsod. Nekoč je nekje prebrala, da v islandščini delajo bra-bra, v danščini rap-rap, v romunščini mac-mac, v estonščini prääks, v madžarščini pa háp-háp. Cinično je pomislila, da je malo manjkalo, pa bi tudi slovenske race haphapale.

Potem se je spomnila, da v angleščini race kvakajo, tako kot v slovenščini žabe. To jo je zmedlo do te mere, da je skoraj zbila nič hudega slutečega tekača, katerega trpeče-zdolgočaseni pogled je nakazoval minimalni interes za lingvistične analize. Brez pojasnila se je opravičila in kolesarila dalje, dokler ni doživela nenadnega prebliska: race so si verjetno želele prečkati cesto, a je bil promet pregost. Naj gre nazaj? Lahko bi ustavila preostale kolesarje in – neodločno je pogledovala čez ramo. Čista traparija. Ali se je res ustavila zaradi nekaj ptičev?

Ampak kaj, če se ne bo nihče drug?

Krivda. Individualizem. Zahod. Globalizacija. Omniprezentnost. Ideali. Jordan Peterson. Srh.

Odkar se je preselila v to državo, je razmišljala o svoji vlogi v odnosu do drugih.
Kaj je dolžnost?
In kaj skrb?
Ko ji je prvič padla veriga s kolesa in jo je popravljala ob cesti, se ni ustavil nihče. Po letu in pol se je nehala ustavljati tudi sama.

Nenadoma se je spomnila svojega brata, ki ji je pred nekaj tedni v zanj precej redkem stanju razburjenosti rekel, da si zmeraj predstavlja, kaj drugi želijo, ne zna pa zares poslušati.

So race res želele prečkati cesto?

Vedela je, da je imel prav. Ampak vedela je tudi, da on velikokrat ne ve, kaj zares želi.

In da mu je na koncu pogosto žal.

In da ona pogosto to ve že vnaprej.

A da ji to vseeno ne daje pravice nadzora.

Kaj lahko potemtakem stori?
Pusti, da obžaluje?

Pusti, da obžaluje.

Razmišljala je o tem, kaj se je po glavah podilo racam, ko so ob kolesarski stezi opazovale promet. Ni bilo videti, da bi se jim kam mudilo. Nepremično so stale in, ne da bi trenile, z isto mero koncentracije, strmele predse. Razen tega, da so bile locirane ob cesti, torej ni bilo razloga za sklepanje, da jo sploh želijo prečkati.

Če bi na situacijo pogledala iz zornega kota rac, bi bilo zanimivo špekulirati, kako so one razumele njene reakcije. Morda je sploh niso opazile. Morda so jo opazile brez posebnega zanimanja. Morda pa je v njihovih glavah ona želela prečkati cesto.

Antropomorfizem. Donald Duck. Gumijasta račka. Florentijn Hofman. Antropocentrizem.

Na univerzi je zmeraj zavijala z očmi ob študentih, ki so z žarečimi pogledi tekmovali v tem, kdo bo besedo uporabil v več nepovezanih kontekstih. Leta kasneje je ugotavljala, da omniprezentnost koncepta le ni tako za lase privlečena, kot je mislila. Je vzorec sploh mogoče prekiniti? Edino možnost je videla v spoštljivem, vendar oddaljenem soobstoju. A kaj se potemtakem zgodi, ko se poti prekrižajo?
Ko race želijo oziroma ne želijo prečkati ceste?

Tudi če jim pustimo, da svoje želje izrazijo same, a jih bomo lahko kadarkoli zares razumeli?

Schrödingerjeva račka

Vedela je, da ona svojega brata verjetno nikoli ne bo.

Ni se več ozirala nazaj. Zamujala je že petnajst minut in posthumanistične argumente bi v kontekstu pisarne težko pojmovala kot ase v rokavu izgovorov.

Parkirala je ob ulični svetilki. Malce je oklevala, saj je vedela, da kolesa po službi morda ne bo več tam, zato je proseče pogledala v nebo in stekla po stopnicah. Previdno je smuknila na svoj stol in pomežiknila vprašujočemu pogledu sodelavca: »Race.«

Nekaj minut zatem jo je šef poklical v pisarno. Odšla je s tresočimi se nogami –

zgodilo se ni popolnoma nič.