Ali inceli sanjajo more pravih moških?

Sergej Harlamov

Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne. Ženska srednjih let, oblečena v eleganten enodelni kostim prav tako (živo) rdeče barve, se, z okončinama za hrbtom, narahlo odsune od šolske table proti govorniškemu pultu. Od tam premeri prostor, nakar s previdnim tapkanjem po mikrofonu preveri, ali ozvočenje deluje. Odhrklja se.

»Prav prisrčno pozdravljene vse skupaj na uvodni, predstavitveni uri celoletnega tečaja Naprej v prihodnost, nazaj k ženstvenosti, tukaj, v tej prelepi secesijski stavbi Državne agencije za rehabilitacijo ženske nravnosti. Čeprav sem prepričana, da večini prisotnih moje ime ni nikakršna neznanka, naj se vam, ker tako veleva bonton in za primer, če zame slučajno vseeno še niste slišale, tudi uradno predstavim. Moje ime je Sabina Matajc in sem soustanoviteljica ustanove, v katero ste v skladu z zakonom o ponovni presoji kompatibilnosti s partnerjem in posledični prevzgoji soglasno vstopile, da bi z mojo pomočjo in pomočjo preostalih strokovnjakov in strokovnjakinj s tega področja začele z mukotrpnim iskanjem svoje nasilno izbrisane ženstvenosti. Zakaj pravim, da me nekatere med vami morda že poznate? Naj torej na kratko povzamem svoje dosedanje profesionalno delo – pred zaposlitvijo na agenciji sem dolga leta urejala enega najbolj branih blogov oziroma vlogov Lotosov cvet in kot voditeljica istoimenskega zavoda prirejala po pravilu razprodane delavnice in predavanja na temo ženske energije, medpartnerskih odnosov, moškega in ženskega principa, joge in zdrave spolnosti. Še ne dve leti nazaj sem bila izbrana za spletno osebnost leta, letos pa mi je pripadel laskavi naziv ženske leta po izboru zelo popularne revije, ki pa ji na tem mestu ne bi delala še dodatne reklame. Skratka, upam, da vas je ta delček mojega sicer precej obširnejšega rezimeja prepričal, da ste se znašle v dobrih, skrbnih in strokovnih rokah.« Tukaj naučeno zajame sapo, naredi premor in z dobrohotnim pogledom vzpostavlja kontakt s publiko. Desnico prižame k prsim ter z glasom, ki kakor da razkriva svojo najintimnejšo skrivnost, nadaljuje:

»Želim, da za začetek vse skupaj globoko vdihnemo,« zajame sapo kot operna pevka pred izvedbo arije, »in izdihnemo …« Odločneje: »… da se pripravimo na eno samo preprosto dejanje, ki ga je, to vam lahko povem iz lastnih izkušenj, včasih zelo težko izvesti – dejanje iskrenega odpuščanja. Najprej je treba odpustiti sebi. Ni namreč vaša krivda, da vas niti neposredna okolica niti z materializmom obsedena, egoistično naravnana družba s svojimi votlimi vrednotami nikoli nista zadovoljivo pripravili na vlogo žene, kaj šele matere.« Nov globok vdih, nov izdih. »Drugi, nadvse pomemben korak je, da odpustite vašim partnerjem. Ni namreč njihova krivda, da so vas algoritmi Ministrstva za delo, družino in socialna vprašanja poparčkali ravno z njimi … predvsem pa jim odpustimo, ker so po vaši preizkusni dobi vložili prošnjo za ponovno presojo medsebojne kompatibilnosti in vas zaradi pomanjkanja prostih partnerjev ali partnerjev, ki bi vas bili pripravljeni izmenjati s svojimi družicami, v dobri veri poslali na ta tečaj. Vem, da je vse to težko sprejeti …« Dramatičen premolk. »A hkrati naj nam to vsem skupaj služi kot povod za premislek o lastni odgovornosti za svoje družinsko, partnersko življenje.« Desna roka se počasi vzdigne v zrak, da bi z umerjenim žuganjem, ki naj slušateljice prvenstveno zresni, in ne prestraši s svojo strogostjo, podkrepila naslednje besede: »Na potrebo po tovrstnem razmisleku opozarjam zato, ker se je vse prelahko izogniti osebni odgovornosti in krivdo valiti na nekoga drugega, pa četudi na nekaj tako zelo oddaljenega in abstraktnega, kot je aktualna vlada, ki je, in to poudarjam, omenjene zakone, amandmaje in odredbe sprejela z absolutno večino. Naj nam je všeč ali ne – čas skrajnosti, kakršen je ta, v katerem na žalost živimo, zahteva pogumne voditelje z jasno vizijo razvoja družbe, ki so, za dobrobit skupnosti in vsakega posameznika v njej, sposobni sprejeti skrajne ukrepe in na ta način pretrgati začarani krog moralnega razkroja, v katerem se vrti praktično ves globalni svet. O čem govorim?« Prsti se močneje oprimejo robov govorniškega pulta. »Neizpodbitno dejstvo, izpričano v neštetih socioloških, psiholoških in filozofskih razpravah in raziskavah zadnjega pol stoletja, je, da živimo v obdobju divje individualizacije in atomizacije. V obdobju, kjer je tisto, kar predstavlja instantni užitek, na vrednostni lestvici neprimerljivo više kot tisto, kar nas zavezuje sočloveku, njegovi dobrobiti in osebnemu zadovoljstvu. To je krasni novi postmoderni svet! Svet, v katerem zaradi vsega naštetega najbolj trpijo ravno naša psiha (samo poglejte, koliko novih duševnih motenj je ustvarila ta družba!), naši medsebojni odnosi, naša osebna sreča in – konec koncev – naša celotna intima! Zato vam na srce polagam tole …« Spet globok vzdih in izdih, ki mu z manjšim zamikom pritegne vsa predavalnica. »Odpustite državi in je ne obtožujte, ker se je odločila odločno poseči v te negativne trende. Zakon o obvezni partnerski oziroma zakonski zvezi ne obstaja zato, da bi zanikal vašo edinstveno individualnost in osebno izbiro, kakor namerno zavajajo liberalni in progresivni mediji. Njegov namen je zgolj ustvariti okoliščine, v katerih bodo družinski in medpartnerski odnosi trdnejši in trajnejši. Njegov cilj je svet, v katerem otroci ne bodo prikrajšani za mamo ali očeta, ki sta oba ključna za normalen duševni razvoj posameznika, svet, ki ne pozna kronične osamljenosti ne tesnobe ob navidezni neskončnosti izbire.« Desnico, stisnjeno v pest, dvigne v zrak in doda: »Zato: naprej v svetlo prihodnost, nazaj k ženstvenosti!« Ko to izreče, ošine mlado žensko, ki nepremično spremlja govor v ozadju in za katero je mogoče sklepati, da opravlja delo asistentke. Ta se zdrzne in sproži aplavz, ki mu zlagoma pritegne še preostanek predavalnice.

Asistentka za mikrofonom zamenja Sabino Matajc in napove: »Po odmoru z neformalnim druženjem ob kanapejih in smutijih sledi prva praktična delavnica z naslovom Kako diskretno potrošiti partnerjev mesečni prihranek za širjenje svoje osebne garderobe. Prisotnost je obvezna!«

O avtorju. Sergej Harlamov, diplomirani sociolog in komparativist, (občasno) publicist in pesnik, trenutno študent druge stopnje, program: filozofija sodobnosti. Avtor pesniške zbirke Jedci (2011) z objavami v Mentorju, Apokalipsi, Dialogih, Sodobnosti in Strukturi snova. Prejemnik Fakultetne Prešernove nagrade za diplomsko delo Michel Houellebecq in arheologija sedanjosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vinjeta, Kalemegdan

    Samo Bardutzky

    Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

  • Tržaška pravljica

    Mojca Petaros

    V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

Izdelava: Pika vejica