Zoper metaforo

1. Vodna deska

Naj ti povem, kako pride deževje
in kako gre svet sčasoma
navzdol in pod vodo, kako je,

ko tla enkrat potonejo,
plavalna kožica prednost,
škrge pa še bolj;

kako nagon telesu pod vodo
najprej veleva zadržati dih,
dokler nivo kisika ne pade tako nizko,

da telo začuti skorajšnjo
smrt in, samo sebi navkljub, zajame dih
pod vodo; kako voda vdre v usta,

v sapnik in zalije pljuča, kako
se to kar naprej dogaja, kako ljudi
na ta način mučijo in temu rečejo

vodna deska; kako je nekaj vedno
povezano z nečim drugim, kako je mučenje
povezano z begunci, ki se utapljajo v morju.

2. Zavetišče

Tako lahen vetrič. Ko
so prišli prvi valovi, so ljudje,
ne da bi zares imeli izbiro,

večinoma že stali, tesno stisnjeni
drug ob drugem. V šritih nočeh
so potonili trije čolni na vesla, 118 ljudi,

nabrekla trupla v modrini
in potpludbah in razkroju, denar
zavit v plastiko in prišit na podlogo,

cele družine, ki so jih umorili
valovi, razbitine in potem, kasneje,
birokracija, metek in topo

orodje, posledice
še bolj preteče in dolgotrajne.

3. Lakota

»Glavna demografska posledica stradanja je bila vedno migracija.«
Alex de Waal, »Tako so delali naciji, tako delamo mi«, London Review of Books, 15. 6. 2016, str. 12

Boris, tole vidim: nenadne poplave,
potresi, požari, množično stradanje,
ekonomska neenakost, neprekinjen naval
ljudi na mejah, tisti, ki so jih zapustili,

prevrnjeni čolni, rešeni, mrtvi, prepoved
prodaje gumenjakov na Bližnji vzhod,
tako rekoč nič od centrov za tujce.
Katastrofa bolj posledica političnega

kot naravnega, tako kot je stradanje
učinkovita strategija za množično pobijanje
ali prisila, da se ljudje nekam premaknejo
ali prilezejo na plano, kjer bodo ustreljeni.

Po drugi strani pa je trajno stradanje
prednostna strategija, že vsaj zaradi
kompleksnosti težav pri dokazovanju
pogojev stradanja pred sodiščem. Glej,

kako venijo. Ni vse v ravnovesju
kot denimo tehtnice, ki se nagibajo od dolžnosti
nuditi pomoč do domnevne nacionalne
nujnosti blokade.

Prevod: Andrej Hočevar