Velika noč

Če bi kdo iz pekla pogledal na našo mizo,
bi se skril od sramu in ne bi mu pustili posode s stročjim fižolom.

Oče je na mizo vedno postavil en sam kozarec
in pili smo iz njega izmenično kislo vino in molčali.

Psa smo pokopali v steni potoka.
Strmel sem v njegovo nagačeno truplo in zdelo se mi je, da je premaknil šapo.

Potok je vsako leto obliznil breg in odnesel
spomladanski davek češnjave zemlje.

Spominjam se,
da smo se odpravili oklestiti rastje namočeno v tolmunu,
ki je spremenilo les v zemljo
in kamenje v plaz.

Iskali smo pomoč
a vsi so imeli suhega lesa dovolj
za petnajst velikonočnih zmrzali.

In takrat smo opazili košuto,
kako je strmela v naše nepremične oči.

V šumu potoka smo jasno slišali strel
in kako je vsa soteska klecnila proti smrti.

Bili smo varni v oranžnih bundah,
mi, opice
s palicami v rokah.

Prelet

In nato bo nedelja
junij in cvetje
in tihi glasovi
in pogledi brezdelja.

Ni naključje,
da ima letalo obliko ptice
in križa
in kita.

Če obstaja kaj sveta na drugi strani potoka
in kaj drobiža v nepoznanih vaseh,

me vrne le k svojim vrtovom,
k odkrivanju vmesnega letnega časa.

K svojim sanjam o letenju
in minljivim poskusom hrabrosti samote.

Molitev se ne izgovarja na glas.
Prelahko se v življenju zgodijo spremembe,
na hitro
in brez velikih besed
in po pomoti.

Rimljani bi rekli, da ptica nima poti
a via, avis.

Jedrske konice pomirjajo,
zato ker lahko odrasli dokažemo,
da se ne bojimo.