Tri pesmi

Dočakal sem sol, kot bi dočakal otroka

V začetku je bila voda.
Spravili smo jo iz morja po kanalih na polja.
Okoli njih smo naredili zibelko iz blata.
Potem smo dolivali vodo, ki je zaradi sonca postajala vse bolj slana.
Sol se je pokazala sredi najbolj vročega poletja.
Bilo je je najprej za zrno, potem za pest,
potem je bilo celo polje prekrito s soljo.
Iz nje sem naredil piramide, ki so se sušile na soncu.
Z lopato sem jih spravil na karel in iz karela na pijacal.
Nekaj soli sem ti prinesel domov.
Nekaj malega od vse te soli.

Vsak zamudi pol sveta, še preden se rodi

Vsak zamudi pol sveta, še preden se rodi.
Ne svojega, ampak sveta iz življenja drugih pred sabo.
Zadnjih dveh, iz katerih bo nastal.
O katerih bo zvedel to, kar mu bosta povedala – in ničesar več.
Nemogoče bo povedati vse.
Nemogoče bo podoživeti doživeto.
Še od sebe ne, kaj šele od drugih.
Začeti bo treba z ničle.
Zapomniti si, kar je vredno.
Zamolčati, kar ni.
Povedati naprej.
Kar se da, za nazaj.

V tvoji notranjosti je druga notranjost

V tvoji notranjosti je druga notranjost.
V njej so pokrajine, ki se bojo še razcvetele.
V njej je svet, ki bo na svetu.
Svet v malem, ki sva ga naredila iz sebe.
Iz svojih žil sva spletla novo ožilje.
Sva spletla vez, ki naju bo povezovala vse življenje.
Ki bo pletla nove vezi med nama.
Zaradi tebe nisva sama.
Zaradi tebe nisva zadnja od teh, ki so bili pred nama.
Cela večnost naju čaka.
Bila sva smrtna in zdaj nisva več.
S tabo se nadaljuje in začenja od začetka vse.