Tri pesmi

Podivjana žival z rogovi

Če pobegneš čez polje,
te ljudje vedno najdemo.
Odpremo ti svoje domove,
odpremo dvorišča in
TV zaslone, zarišemo te
v pravljice na gozdnih jasah.
V tvojih kopitih se pretaka rosa,
naša neprijetna ekonomska uganka.
Z njo si radi dekoriramo misli.
Za pot pod kopiti te bomo
poimenovali, dali ti bomo
kos zemlje, da se nanjo varno zgrudiš.
Tako radi mahamo z napetim
dramaturškim lokom.
Tako radi trgujemo
čez ne-most besed.

Kilometraža sence

Nedelja v optimizmu
severnega velemesta,
kot ga doma še nismo izumili,
je preteč pojav, morda le
cerebralni presežek tišine,
ko si kuham kavo,
mažem marmelado
in čakam.
Zrasla sem kot veje
na naključnem obmorskem pasu.
Moj material je tragikomičen s tradicijo
in vestno kot družinska stanovanja hlinim
nežnost molka. Dobro vem,
da se nihče zares ne vrne.
Naša mesta so plasti in pod nogami
se pogosto kaj udre.

Povprečna stanovanjska površina

Z golo površino
barantam
za osamljenost zraka.
Membrana je dvolična.
Na praznem stopnišču se učim
poslušati prostore in utrip
med cezuro.
Nekdo v hiši tudi danes
kriči skozi zidove jezik
pada ob stene in potem smo
tiho. Le znanci se vlečemo po
starem podu. Iz ure in na obalo
pada pesek, da se obrne
nad nami.