Štiri pesmi

Blaž Cotman

Medtem

 

Medtem ko ležim v postelji,
globoko zakopan pod odejo,
ki je pretopla za spomladanske večere,
premišljam o tistih, ki
nimajo možnosti –
ležati v postelji,
globoko zakopani pod odejo,
ki je pretopla za spomladanske večere,
in medtem premišljati o tistih, ki
to možnost imamo.

 

 

 

 

Moje

 

Bodičasto grmičevje
mojih misli,
ki neutrudljivo bode mojo bit,
se najbolj bujno razrašča tam,
kjer ni niti ene same moje misli.

Kar ni moje,
je voda, sonce, zrak mojemu.

Ko me popade bolest napuha,
se skušam opomniti
na svojo nesamozadostnost,
na to, da sem nemalokrat
najbolj odveč in napoti prav samemu sebi.

Ko me popade bolest samopomilovanja,
se skušam opomniti
na svojo cvetočo zmožnost,
da vsaj za hipec postanem
voda, sonce, zrak drugim.

 

 

 

 

***

 

Brezkončna svoboda ni in ne more biti svoboda;
resnično svobodni so lahko
le tisti, ki so deloma nesvobodni.

 

 

 

 

***

 

Neznanska
lahkost
bliskovitosti
bivanja
me
neznosno
upočasnjuje.

O avtorju. Blaž Cotman (1990) je diplomiral iz primerjalne književnosti, literarne teorije in filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Če bo šlo vse po sreči, bo v kratkem zagovarjal magistrsko delo o vprašanju nemožnosti metafizične svobode in moralne odgovornosti ter tako postal magister filozofije. Zadnjih nekaj let dela kot spremljevalec osnovnošolskih učencev … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica