Pesnik iz province

Pesnik iz province
je morda pjeb iz Cjela.
Ima telo, glavo, trup in ude.
Lahko je pameten v malem mestu,
a to ga ne more ustaviti,
da ne bi bil tak tudi v velikem;
kar je pravzaprav podobno
tepcu iz velikega mesta,
ki je lahko tak tudi v malem.
Ko v New Yorku zagleda
fotografijo Franka O’Hare,
se nekoliko zamisli
in nadaljuje svojo pot
do prvega muzeja,
kjer ni ničesar takšnega,
kot je v muzeju v njegovem kraju.
Zato je pesnik iz province
nekoliko prestrašen,
saj s tem izgubi svoj orientir.
Pesnik iz province
rad reče,
da je bilo včasih bolje, kot je zdaj,
kar ne pomeni nič drugega kot to,
da je pravzaprav vse ok že danes.
Če se pesnik iz province zaljubi
v pesnico iz province,
nastane iz tega velika provincialna pesem,
ki se na robovih počasi krha.
Zato takoj prične vaditi za smrt,
četudi srčno upa,
da ga bo poimenovanje ulice po njem
poneslo v nesmrtnost.
Pesnik iz province
hodi tudi v velikem mestu
vedno po istih poteh,
da ne bi zašel
ali se izgubljen znašel
na prepovedanem kraju.
Ko vidi na steni grafit:
Veselo na belo,
ga takoj fotografira
in se odloči, da bo kot
črno na belem
ob prvi priliki napisal pesem o tem.
Morda ji bo dal enak naslov kot
Henri Michaux v knjigi Premikanja Odmikanja –
Kam spustiti glavo.
In ko bo prišel iz velikega mesta domov,
bo ugotovil,
da je glava ostala tam,
on pa hodi po brezpotjih
svojega malega sveta.
In res je, si bo mislil,
tako majhna je moja glava,
pa tako veliko besed je v njej.