Pesmi iz zakulisja

Niko Šimenc

Novi triki

 

Morda res ni slabo,
če so demoni za vikend
poslani domov.

Tako enostavno se sliši,
kot bi jim lahko neko soboto
skrbno spakiral kovčke,
jim poklical uberja
in rekel: adijo.

Iskreno, si ne delam utvar –
gre za Evino idejo:
lepo, skromno in pobožno željo,
ki zdaj, ko mi dovoli prespati,
odreja novi hišni red.

Blondinka je,
ki ne je mesa in
obožuje jabolka.
Pravi, da bo enkrat šla,
da bodo takrat Pigmejci v meni
ubili zadnjega pavijana
in ga pojedli.

Redno je v teatru
in včasih se mi zdi,
da nima smisla kazati novih trikov,
ko vidim škrlat v kotičku očesa
in se zavesa že zagrinja.

Pomežik občinstvu bo dovolj.
Naznanja nagrajenko,
ki ji magija ne bo prikrita.

 

 

 

Fidelio

 

Opažam,
da je tu prekleto
dosti sejmov in zabav.

Pa tak mini kraj,
skoraj rajsko nepomemben
in za Maps povsem neviden,
ki ljubimec je cenzur.

Stavil bi ledvico, tudi drugo,
da je moral satelit ujeti
vsaj katero od vseh jošk in riti,
sprehajanih čez trg.

Kako očitno nor bi bil,
če bi zanikal, da je vse osebno.
Tretji dan sem tu
pa že zavezanost rdeči
bode bolj, kot bi želel
in me zmaguje.

V obdobju svetega perila
čudovita polkna prhutajo
s temnim perjem svojih kril
in pod njimi je podokničar,
vstopajoč le s fensi šifro.

Vse je osebno,
vse je osebno.

 

 

 

Eksoterika

 

Bodi na moji strani in me povabi,
ko pride zima v vašo dolino.
Povej: ali gre res po njej kot Mati Tereza,
od hiše do hiše, stisne vsakomur roko,
ga pokriža in poljubi na razgreto čelo?

Po odprtju se baje rodijo žuri.
Dolgi, hladni zaživijo onstran vrat,
za visokimi zidovi.

Zakaj tu venomer svariš pred Dee,
ledeno redarko na vhodu v vas?
Prijazno bom pristopil,
ponudil bom nasmešek, svoj profil, kot znam:
od tu je easy peasy lemon squeezy.

Povej še kaj o vaših zimah.
Ne maram storyjev, pokažejo bolj malo.
Je res, da Severnica hibernira?
Je nič ne moti nočna glasba,
vrišč ljudi in žrtvenih živali?
Je res, da puščate grlicam kri,
ugašate kurjavo bralcem težkih knjig,
tekmujete v požiranju ledenih sveč?

Nevermind …
Vse to me danes, ko je zima,
zanima nekoliko manj.
Frost mi je nasekal drva,
da lahko zakurim in postavim nov vprašaj.

Vedno bom na tvoji strani, tudi v mrazu,
a ne s pečjo ne s toplim mlekom
ne prepričam mačke, da ostane v hiši.
Povej mi: kakšni zakladi jo vabijo ven,
oropano udobja?

O avtorju. Niko Šimenc (1992) je diplomirani slovenist, ki živi in ustvarja na Ptuju.  Od svojega sedmega leta piše pretežno poezijo, ki je bila med drugim objavljena v zborniku Luči ob cesti in v reviji Mentor. Leta 2007 se je na Župančičevi frulici uvrstil med pet najboljših mladih pesnikov v državi. V … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica