Naše neznano

Oblika telesa ne omogoča hitrega širjenja po
površini pokrajine, prepredanja in preizkušanja.

Posebnosti površine toplih organov
za robom te bele kože so mi skrivnost.
Lobanjo raznese v razžarjeni peči.

Neraziskane votline pod zemljo, dvorane,
preden se odprejo vrata in vstopijo ljudje –
v kaj se spremenijo njena gladka urejena podoba
in namuznjeni kotički ust, potem ko ostane sama?

Negativ sobe ni mehko odtisnjena praznina,
ampak tisto, česar ne počnem.
Moja bolečina bo vedno
iz te temne snovi neznanega negativa.

Tvoj dotik je hipni mostiček ugodja,
ki zasika čez nerazpoznavne svetove v poltemi,
nizek ton glasu, zgolj ena beseda,
lenobno navržena ob muziki, ki udomačuje prostor,
ki si podjarmlja nedoumljivo mrmranje sveta.

Te nežne nasilnosti.

Domači vonji v prostoru, mladi svetlozeleni poganjki
prebadajo, temperatura v predmetih se viša,
stena poka. Vdihi, izdihi v vsej hiši.
Srca bitij v njej pulzirajo, nekatera so zelo hitra.

Čas je komaj opazen in ima nasprotujoče zakonitosti.
Kot naša telesa, pokajoča in krhka na ekranih in platnih,
v katera strmimo.

Nenavadno trdovratna poželenja pošiljajo
impulze skozi živčevje in toplota v središču kosti
je mimikrija žarečega oglja pod kupom premoga.
Življenje je obsežnejše od pretakanja krvi, utripov, električnih
signalov, ne ostaja na Zemlji, na naši strani meje,
širi se iz komunikacije v kombinatoriko,
presega se.

Rečemo življenje
in to je naše skromno pojasnilo.