Lososova luna

(pot je zlato, a zlata ni bilo na poti)

 

Mehko napajanje,

nikoli skala.

Naenkrat ugotovim,

da moram na dolgo pot

in da vizije spečega niso vedno sanje.

S trajnim zrenjem

se razvije predvsem 

bronhomotorika sidra.

So bile rinke?

So bili grifi, ki so s krili

klestili po nedolžnih?

Smer me ogroža.

Mravljinčenje zavrača zasnovo, 

zamudili smo,

kjer bi lahko zamakala.

Prenašala sem perjanice,

mrzle plenilce,

da sem si priborila položaj delfina.

Pravico do zmesi.

In gostu navežem gral.

Telo me ima skrivaj

za mrtvo premoženje.

Ubogala sem,

jedla nagačen mrak 

in fin porcelan.

Preden sem se začela spominjati,

zmeraj vpletena

si v granatu grejem zobe.

Priključim čin,

naiven in blag.

Veslo se mi raztaplja.

V kovu znova

se izkaže zvoniti zaman.

Možnost kopije bo ukinjena.

Izropani sirup imetja,

da si mi ne bi drznil

odreči praznovanja.

Od prividov smo žejni.

Zid oteka,

pa sem mislila,

da je močerad.

Se izraste novo uho,

novo srce,

nov poskus gibalne ovire.

Ne grem več s teboj v bitko,

lasje mi dišijo po šumi,

ti pa bi rad čelado.

Če preboliš in zboliš od sonca,

kajti iz tega mesta

ni mogoče pobegniti.

Viseči odtenek brloga,

votlinica znotraj lastne stene.

Stoj roka,

preden sežeš pod med.

Kroži samo še nelagodje.

Le potuj,

izum se ti ne bo odzval.

Vrnitev domov štejemo za poraz.

Komu bi že morala pisati?

Področja težnostnih anomalij na luni

spravljajo ribe ob pamet.

Od sladkih pljuskov 

dobivajo pike.

Se obvladam,

se vrnem

in končno

se tudi spreobrnem.

Blagor divjakom,

ki ne ločijo

življenja od zgodbe.

Red drstenja molči.

Mrene rastejo z lepim vremenom.

Ozemlje se zaredi še

preden bi si razdelili junaštva.

Vname se himna,

sploh ne strašansko.

Pulim podrast

in čakam da macesni zgorijo.

Bistra hči harlekinov,

cel čas na poti,

da te prepoznajo,

je mrtev čas.

Na imenovanje

je prišlo le nekaj ljudi.

Od vse te ravnine

mi postaja slabo.

Nekateri imajo kot templjarji

posebno ljubezen do kiča.

Razpošljejo me,

da se gibljem kot tros.

Postrojeni in lačni

žalujejo za kolobarji.

 

Da se naveliča moje preže,

se biser sleče iz sline.

Za lov po težkih terenih,

pospremi strup domačnosti.

Bitje si zvije čekan.

Vztraja pregovor,

šele tretjo ribo vrzi v ogenj.

Deli in naj ti bo všeč,

da skrbiš za drugega.

Zajla ni bila resnična,

drug vedno kaj naklepa.

Sadež odleži, tedaj

bi se lažje spominjali

linge in gospodarja šivov.

Krč ovija sfero,

sosledju jemlje kupolo.

Nič se ni počelo zares.

Ovratnik imam suh,

splaši se trn.

Vlakence v očesu  

se naseliš na žarek

kot mirna identiteta.

O marsičem sem hotela

razglabljati, a sem rekla le

upam da ne pogineš.

Glas bi rad bil gladek,

a je grba,

žari dovolj,

žari na licu bodala.