Izgubljeno v

Špela Setničar

Le včasih vse neizpovedano pustiš na vzglavniku
sanje o autocorrectu in izgubo v zaljubljanju na vlaku
v Kyotu
Le nekajkrat pomisliš na solsticij teles in kako je njegova duša v vsem prezirno
pofukljiva
na mansardo ob morju
in Evropejko v njegovem naročju
Ni se ti treba udomačiti ni še čas
in vendar upaš na soobstajanje nekje v trenutku ko
se odpravljaš in v žepnici zatipaš polaroid s pripisom
postaja: mi jasno
da se lahko oblika čustev izraža v brezpogojnem
in si čutenju nekoč uspel predpostaviti pogoje
Le nekajkrat si zaželiš da v »nič, grem«
ne bi našel zadnjič
in bi se vse to spotoma nadaljevalo v sožitju dveh
samot
tako še zdaleč ne pomišljaš in
le mestoma obujaš tako zazrt da te prevzema
potem nekje od znotraj krikneš
v premik le da se ne
oziraš

O avtorju. Skozi izgovorjene besede najraje išče svoj izraz. / Literarna komparativistka, improvizatorka in spikerka na Radiu Študent. /

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ligament

    Matej Krajnc

    Padec Bastilje se ni nikoli enačil / z zgodovino. Tudi hrano je zavračal.

  • Moji prijatelji so črni ptiči

    Katerina Gogu

    Moji prijatelji so črni ptiči / ki se zibajo na gugalnicah teras sesedajočih se hiš.

  • Pajki

    Lina Braša

    Neka vprašanja brzijo po moji glavi, / se obešajo in spuščajo / kot pajki po pajčevini.

Izdelava: Pika vejica