Béton brut
Ines Žabkar
космонавт
Ne znam živeti v dimenzijah
prostor-čas –
moje stanovanje
je poddimenzionirano.
Gravitacija nas vztrajno krči,
ukrivlja.
Ne veš, kako se ukloniti.
Kako se sklanjati v dvojini.
Sputnik se ne zna vrniti
domov –
koliko popotnikov
je še na nebu?
Bežno se srečamo,
preden odplujemo,
vsak po svoji orbiti.
artefakt
kdor zmaguje, ta propada
(s. kosovel)
kdo strelja
in kdo sprašuje?
morda se od umetne inteligence
naučimo empatije,
povezovati piksle
v smisel,
rasti divergentno,
pognati korenine
v naših glavah
vlada avtoritarni režim,
odmevi glasov iz višin stolpnic,
z antenami prebodenih oblakov
vse rane
še vedno
neoprane –
iz solz začeli
kuhati rakijo
ostaja nam
vonj betona
po nevihti
vse gradove
razgraditi
ali ostati isti
mikropolis
mesto kot organizem,
ki utripa,
kjer je vse enotno,
v gibanju,
a neizrečeno
postajaš gost
v lastnem mestu,
spoznaš udobje majhnosti
žepov svojega plašča
hotel Union
luči prižigajo –
ugašajo
tihožitje
pridejo –
odidejo
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.