8. januarja 2021

Béton brut

Ines Žabkar

космонавт

 

Ne znam živeti v dimenzijah
prostor-čas –
moje stanovanje
je poddimenzionirano.

Gravitacija nas vztrajno krči,
ukrivlja.
Ne veš, kako se ukloniti.
Kako se sklanjati v dvojini.

Sputnik se ne zna vrniti
domov –
koliko popotnikov
je še na nebu?

Bežno se srečamo,
preden odplujemo,

vsak po svoji orbiti.

 

 

 

artefakt

kdor zmaguje, ta propada
(s. kosovel)

 

kdo strelja
in kdo sprašuje?
morda se od umetne inteligence
naučimo empatije,
povezovati piksle
v smisel,
rasti divergentno,
pognati korenine

v naših glavah
vlada avtoritarni režim,
odmevi glasov iz višin stolpnic,
z antenami prebodenih oblakov

vse rane
še vedno
neoprane –
iz solz začeli
kuhati rakijo

ostaja nam
vonj betona
po nevihti

vse gradove
razgraditi
ali ostati isti

 

 

 

mikropolis

 

mesto kot organizem,
ki utripa,
kjer je vse enotno,
v gibanju,
a neizrečeno

postajaš gost
v lastnem mestu,
spoznaš udobje majhnosti
žepov svojega plašča

hotel Union
luči prižigajo –
ugašajo

tihožitje

pridejo –
odidejo

O avtorju. Ines Žabkar, rojena marca 1998, je študentka Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Vedno nekaj išče. Leta 2019 in 2020 je bila med državnimi finalisti literarnega natečaja Urška. Objavlja v revijah Mentor in Poetikon ter na portalu Vrabec anarhist.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    (Poezija,  < 1 min)

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    (Poezija,  1 min)

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    (Poezija,  < 1 min)

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Izdelava: Pika vejica