* * *

Veronika Razpotnik

zgrešila sem stikalo na hodniku
in prižgala steno
leseno pohištvo joče
zavese stegujejo plapolajoče roke
kradejo vžigalice
in si z njimi prižigajo cigarete
nikoli ne stopaj na hodnik
kjer rojijo kresnice
tam boš kaznovan z žerjavico v ustih
in boš fakir
sedeč na pokončnih žebljih
in požiralec mečev se ti bo prasketajoče priklonil
ne legaj na parket
kadar puhti od njega
in nikar ne uporabljaj dvigala
pokljajoče bo pristalo v pritličju
in te uničilo z gravitacijskim pospeškom
zdaj je pregorela še zadnja žarnica
poslala me je v izgnanstvo
zato dremam v atriju
kjer koncertirajo črički
in pogrešam noči
ko sem še lahko poslušala brnenje hladilnika
a kaj
ko je leteči ogorek ugasnil
preden sem si uspela kaj zaželeti

O avtorju. Veronika Razpotnik (1997, Ljubljana) je magistrska študentka biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Objavljala je v revijah Mentor in Spirala ter na spletni platformi Koridor – Križišča umetnosti. Osvojila je 1. mesto v kategoriji poezija na literarnem natečaju Rdeča nit 2019 in se uvrstila med finaliste Mentorjevega feferona 2019 ter … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moskovska jutra

    Sabina Vostner

    Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

  • Sopeča sreča

    Meta Blagšič

    v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

Izdelava: Pika vejica